Poleti 2003 sva se še s sinom dva tedna potepala po narodnih parkih jugozahodnih držav ZDA, se pravi Kolorada, Utaha, Arizone in Nevade. Seveda nismo mogli mimo znamenitega Grand Canyona.

Reka Kolorado je z 2.333 km dolgim tokom peta najdaljša ameriška reka (kratek spodnji del teče že po mehiškem ozemlju). Svetovno slavo si je pridobila s svojimi kanjoni. Na skoraj 70 % poti proti Kalifornijskemu zalivu se namreč prebija skozi poldrugi ducat slikovitih skalnih ožin. Med njimi je zanesljivo najbolj razvpita Grand Canyon.

Grand Canyon je največji Koloradov kanjon, saj je dolg celih 446 km, širok od 6 do 29 km in skoraj 2 km globok. Njegov najlepši del je zaščiten kot narodni park, ki meri kar 4.934 kvadratnih kilometrov ali dobro petino Slovenije. O geološkem nastanku kanjona obstaja več teorij, a za zdaj nobena ni neizpodbitno dokazana. Po najnovejših ugotovitvah znanstveniki domnevajo, da je nastal v zadnjih 17 milijonih let, še pred kratkim pa so mislili, da je trikrat mlajši. V tem času naj bi vode Kolorada izdolble globoko sotesko v značilni obliki dvojne črke v: zgoraj je najširša, približno na sredini se pobočji prelomita v ozki terasi, potem pa še drugič strmoglavita v globino. Razlog za to so seveda različno odporne kamenine v posameznih zemeljskih plasteh, nastalih v zelo različnih obdobjih. Med najstarejšim slojem na dnu kanjona in najmlajšim na vrhu je menda minilo okoli 1,7 milijarde let.

Širše območje kanjona je bilo najverjetneje naseljeno že v 12. st. pr. n. š., ko so tu živeli Anasazijci ali starodavni Puebli, kot se jim reče danes v politično korektni "amerikanščini". Ko so v 16. stoletju na območje prišli prvi belci, so naleteli na že precej mlajše indijanske kulture. Nekje ob Grand Canyonu sta se stikali naselitveni območji Hualapajev in Hopijev. L. 1540 se je po njihovih krajih potikala odprava španskega konkvistadorja Francisca Vásqueza de Coronada, ki je seveda iskala zlato. Septembra je na južni rob kanjona prispela majhna skupina njegovih vojakov, ki jih je vodil stotnik García López de Cárdenas.

Spustili so se proti reki, a so se morali zaradi pomanjkanja vode na tretjini poti obrniti. Ni dokazov, da bi naslednjih dvesto let sem stopila belska noga. Belci so začeli pogosteje zahajati sem šele sredi 19. st., ko so različne vojaške odprave iskale primerne prehode čez reko in raziskovale njeno plovnost. Eni izmed njih se je l. 1858 pridružil John Strong Newberry in tako postal prvi geolog, za katerega se ve, da je na lastne oči videl Grand Canyon. A za ključno osebo pri raziskovanju kanjona velja major John Wesley Powell, ki je avgusta 1869 prvi preplul njegovo celotno dolžino. Na pot je krenil z osmimi možmi v štirih čolnih, na cilj pa jih je po treh mesecih prispelo pet. Samo desetletje pozneje so najbolj podjetni že razmišljali o turistični izrabi soteske. Prvi hotel so ob njej zgradili l. 1884, 17 let pozneje pa so se obiskovalci tja že lahko pripeljali z vlakom. L. 1908 je bilo območje na pobudo ameriškega predsednika Theodorja Roosevelta razglašeno za narodni spomenik in l. 1919 za 17. ameriški narodni park.

V tem delu kanjona je med severnim in južnim robom 16 km zračne črte. A ker ju povezujeta le dva mostova za pešce globoko v razpoki, daleč od cestnih povezav, je treba od enega do drugega prevoziti celih 346 km. Južni rob je 300–400 m nižji od severnega. Razgledi s slednjega so menda lepši, a ker je južni veliko lažje dostopen, pride nanj kar devetkrat več obiskovalcev. Množicam je zato tam namenjena prava turistična vas.

Mi smo se vanjo pripeljali iz Pagea, kjer smo med drugim obiskali manjši spominski muzej, posvečen Powllu. To pomeni, da smo v park vstopili z vzhodne strani. Do vasi smo morali prevoziti še 42 km. Vmes smo se seveda ustavljali na številnih razglediščih in se čudili mogočnemu delu narave. Iz vasi se cesta nato nadaljuje še 13 km proti zahodu, vendar je ta del večino leta zaprt za zasebni promet. Zato smo jo naslednji dan prepešačili, v vas pa se vrnili z brezplačnim javnim avtobusom.

Kakor koli je vse videno naredilo na nas močan vtis, so mene posebej vznemirjala številna opozorila pred nepremišljenim sestopom v kanjon do struge Kolorada. Ta so najbolj svarila pred poskusi, da bi človek sestop in vrnitev opravil v enem samem dnevu, in pred nevarno visokimi poletnimi temperaturami na dnu kanjona. Seveda sem se pozanimal, o kakšnih temperaturah je govor. Po statistiki je najbolj vroč mesec julij, ko se tam termometer povzpne do 41 in ne pade pod 26 ºC. Ta opozorila mi niso dala miru vse do predlani, ko sem se odločil, da jih greva z Mojco preverit.

Za najin poskus sem izbral mesec april, ki ga je omenjena statistika opisovala kot najprimernejšega: zgoraj na robu temperature od 0 do 15 in na dnu od 13 do 28 ºC. Tri tedne pred odhodom je Mojca zgrmela po stopnicah v Maximarketu in si precej poškodovala nogo. Mislil sem že, da bo vse skupaj padlo v vodo, a moja žena je žilava in se ne da kar tako nekakšnim stopnicam, pa čeprav tekočim. 15. aprila sva po skoraj 14 urah posedanja po letalih in letališčih sredi tople pomladne noči pristala v Las Vegasu.

Zaradi prestavitve ure sva spala zelo slabo, zjutraj pa le nakupila nekaj hrane in precej več pijače ter se na hitro poslovila od Las Vegasa. Ni nama bilo pretežko, saj njegove do nadrealizma prignane kičaste bulvarje kar dobro poznava že iz prejšnjih obiskov. V slogu – z najetim kričeče rdečim chevroletom – sva se odpeljala Grand Canyonu naproti. Za slabih 450 km sva potrebovala komaj kaj več kot pet ur. Tokrat sva v park vstopila z juga. V turistični vasi sva brez večjih težav našla Yavapai Lodge, kjer sem pol leta prej rezerviral eno izmed zadnjih prostih sob.

Ker je bilo sonce še visoko, sva šla na sprehod do roba kanjona. Najini koči najbližje razgledišče je bilo Yavapai Point (2159 m), za katerega tako in tako večina trdi, da ponuja najlepše poglede na kanjon. Čeprav sva od tod že zrla v rdečerjavo skalovje vse naokrog in je bilo ozračje precej mrčasto, sva bila nad dramatično panoramo in osupljivo igro barv ponovno očarana. Če človek poišče pravo mesto, lahko globoko pod seboj najde celo kratko zeleno črtico – strugo Kolorada.

Z razgledišča sva šla še do starega jedra turistične vasi. Tam sva se najprej ustavila v Hopijski hiši, kjer prodajajo spominke, ki so jih izdelali Indijanci. L. 1905 jo je v slogu indijanskega puebla zgradila Mary Elizabeth Jane Colter. Ta je pozneje na območju postavila še več zgradb, njihova skupna odlika pa je (bila) uporaba lokalnih naravnih materialov in domorodskih motivov. Za Hopijsko hišo stoji častitljivi hotel El Tovar, ki je odprl vrata samo dva tedna za njo. Njegov prvotni lastnik je bil Fred Harvey Company, ki se je pri gradnji povezal z družbo Achison, Topeka And Santa Fe Railway (ATSF). Skupaj sta razkošni hotel zgradila štiri leta za tem, ko je ATSF sem pripeljal železnico.

Pri njegovem notranjem opremljanju je sodelovala tudi Colterjeva. Proti zahodu se sklop zgradb konča s Kolbovim ateljejem. Postavila sta si ga brata Emery in Ellsworth Kolb, ki sta prva posnela film o Koloradu na vsem njegovem toku skozi Grand Canyon. Ellsworth je sem prišel že l. 1901 in se zaposlil kot hotelski sluga. Mlajši brat mu je sledil leto pozneje in kupil v bližnjem mestecu Williams fotografsko delavnico. Kmalu jo je preselil na rob kanjona, kjer je slikal vse pogostejše obiskovalce. L. 1912 sta z bratom preplula pot, ki jo je prvi opravil Powell, in pustolovščino posnela na film. Od l. 1915 ga je Emery osebno prikazoval v ateljeju vsak dan vse do smrti l. 1976.

Ob mraku sva bila v postelji, saj naju je že čez nekaj ur čakal po napovedih zelo naporen dan. O tem pa naslednjič.