Nekaj suhih dni v začetku oktobra sva izrabila za izpolnitev lanskega dolga samima sebi – za obisk Bijelih in Samarskih stijen, skritih v težko prehodnih gozdovih na vzhodnem robu Gorskega kotarja.

Raziskovalci teh gozdov si običajno za izhodišče izberejo Mrkopalj, midva pa sva se raje odločila za večji Ogulin. Mesto je konec 15. st. zasnoval mogočni knez Bernardin Frankopan (1453‒1529). Njegov grad še danes stoji sredi mesta, na skali nad široko zevajočim Đulinim ponorom, v katerega izginja reka Dobra. Na drugo stran se je iz najine zajtrkovalnice razkazoval coprniški Klek. Res se ni čuditi, da se je v takem okolju rodila največja hrvaška pravljičarka Ivana Brlić - Mažuranić (1874‒1938) in da v mestu že osem let cveti mednarodni festival bajk.

V deželi bajk
Prvo jutro nama je pogled skozi okno nagubal čeli: Klek je nenadoma izginil. Razlog sila navaden: megla. V upanju, da se bo kmalu dvignila, sva se po presenetljivo dobri cesti odpeljala na zahod proti 20 minut oddaljeni gorski vasici Jasenak. Iz nje sva še nadaljevala proti Drežnici, dokler naju niso napisi Bijele in Samarske stijene ter Begovo Razdolje (s 1078 m najviše ležeče naselje na Hrvaškem) opozorili na Begovo stezo, ki se tam odcepi desno v gozd.

Begova steza je pravzaprav dobrih 22 km dolga gozdna cesta, ki povezuje Jasenak s Tukom. Kot namiguje že njeno ime, je nastala v časih turških vpadov v te kraje v začetku 16. st. Stezo so v cesto razširili šele l. 1913, jo po 2. svetovni vojni posodobili, a je še vedno zlasti z vzhodne strani precej klavrna. Po samotni cesti sva se v mrakobnem vremenu dvignila do odcepa, kjer je v levo kazal polomljen kažipot Bijele stijene 1,5 km + 40' hoda. Na bližnje drevo je nekdo pripisal 7. km. To bo gotovo Rusov jarek, sem sklenil in parkiral.

Morda bi po jarku res šlo še poldrugi kilometer z avtom, a nama se je zdelo škoda najinega jeklenega konjička. Hodila sva molče. Mene je skrbelo, da se ne bi megla zgostila in bi v labirintu skal zašla. Poleg tega me je žulilo vprašanje, ali si nisva morda izbrala za najine sposobnosti prezahtevnega cilja. Za piko na i pa so se mi začele po glavi motati še zgodbe pokojnega znanca, ki je tod logaril, o kopici bližnjih srečanj z medvedom.

Po 20 minutah se je bilo treba pri lesenem »šotorčku« z mizo in klopmi od ceste posloviti. Zagrizla sva desno v breg. Steza je bila nedvoumna, a na marsikaterem mestu zaradi podrtega drevja težko prehodna. Seveda, l. 1985 je sabor 1175 ha veliko območje sten razglasili za drugi hrvaški strogi naravni rezervat. To med drugim pomeni, da ima tamkajšnji gozd status pragozda, se pravi, kar pade, pade, kamor pač pade, in tam obleži, dokler ne strohni.

Strehe sredi pragozda
Tri četrt ure nad cesto se je iz megle prikazala lesena kočica. Tablica na steni nama je razkrila, da je to Zavetišče Miroslava Hirtza (1280 m). Manj kot minutko naprej stoji v travnati kotlinici, obdani s stenami, še večji, delno zidani Dom na Bijelih stijenah, naslednik dotrajanega Doma Dragutina Hirca.

Dragutin Hirc (1853‒1921) je bil hrvaški botanik, zemljepisec in ljubitelj gora, kateremu gre največ zaslug, da je širša javnost Bijele stijene spoznala. Pot na vrh mu je 28. 7. 1899 sicer pokazal gozdar Jakob Mihelčić (1858‒1932), Hirc pa jih je nato raziskal ter o njih objavil vrsto znanstvenih člankov in potopisov. Pri tem mu je pridno pomagal najstarejši sin zoolog Miroslav (1878‒1944), ki se je po avstro-ogrski navadi podpisoval Hirtz.

Prvi planinski dom je tu l. 1928 zgradil HPD in se z njegovim poimenovanjem poklonil Dragutinu Hircu. Štiri desetletja kasneje, ko ga ni imelo več smisla obnavljati, je PD Kapela zgradil sedanjega. Od starega so ohranili zgolj zbiralnik za vodo. Žal je odprt le ob koncih tedna med 15. majem in 15. oktobrom. Druge dni je planincem na voljo omenjeno zavetišče. To je odprlo vrata l. 1974, samo nekaj mesecev kasneje je pogorelo, a do jeseni 1976 so kapelaši že postavili novega.

Za domom se je začelo zares. Po enem od treh nadaljevanj poti sva se med skalami pretaknila do jeklenice in klinov pod vrhom sten. Tam sva odložila palice in nahrbtnika ter se previdno lotila skale. Če ne bi bilo pomagal, bi bilo to plezanje II. stopnje, kar je za naju tako in tako zgornja meja. Na najino srečo stene ni moglo biti več kot 20 m. In kmalu sva stala na vrhu (1335 m), kjer je bril leden veter, redko rastlinje pa je prekrival srež. Ker strmenje v megleno belino ni bilo posebej razburljivo, napravljena pa tudi nisva bila najbolj toplo, sva že po nekaj minutah sestopila.

Pot vodi naprej proti severozahodu. Napis kapelica naju ni zvabil levo navzdol, je pa bil povod, da sva se ozrla nazaj proti vrhu. Žal sva v megli bolj zaslutila kot zagledala pet tankih igel, imenovanih Prsti, ki veljajo za simbol Bijelih stijen. Poznavalci pravijo, da je nadaljnje prebijanje med kamnitimi stolpi, čoki, iglami, škrapljami, žlebovi, razpokami, vrtačami, brezni in drugimi kraškimi pojavi do prevala Boce najlepši del poti.

Vihoraška pot
Z gozdnatega sedelca se je že mogoče vrniti na Begovo stezo, a ura je bila šele poldne, zato sva se po kratki malici pogumno pognala na Vihoraško pot v severozahodno skupino Bijelih stijen. Med že zelo redkim cvetjem sva našla alpsko možino, ki je človek ne more videti vsak dan. Menda so Bijele stijene tudi največje hrvaško rastišče planik, a zanje sva bila že prepozna.

Končno se je začela megla trgati. Tako se nama je zdela Zelena dolina, z gostim malinovjem porasla uravnava, iz katere dobesedno kipi bela skala, še toliko privlačnejša. Neznani markacist je takole na skalo »citiral« Ernesta Hemingwaya: »Kako lepa je moja zelena dolina«.

Sam sem kot vrhunec divje kamnite lepote doživel že s soncem obsijano globel Lusko (1200 m), katere prepadni rob sva dosegla debelo uro kasneje. Luska je ključni del Vihoraške poti, ki Bijele stijene neposredno po grebenu povezuje s Samarskimi. L. 1974 so jo v že kar adrenalinski užitek planincem predali zanesenjaki PD Vihor iz Zagreba. Rekel bi, da je nekakšno markirano brezpotje, a skrbno označeno, tako da poti ni težko slediti. Z roba je treba sestopiti po kovinski lestvi, potem pa po težjem (levem) ali lažjem (desnem) prehodu splezati v Natašin dol.

V dolinici sledi razcep: levo se gre na Samarske stijene, desno pa pridemo v slabi uri spet na Begovo stezo. Slednje je bilo tudi najina izbira. Cesto sva dosegla v Mlečikovem logu, kar pomeni, da bi morala do avta kake 3 km nazaj po njej. Pešačenje sva si skrajšala z bližnjico čez Klanec okostnjakov. Brez Smandovega zemljevida Bijele i Samarske stijene 1 : 12.500 (št. 11a) je ne bi nikoli našla, saj nanjo ne kaže noben kažipot. Cesto je treba v desno zapustiti na parkirišču pri ožini Velika Vrata, nato pa na prvem razcepu nadaljevati med skalama naravnost navzdol, ne proti Bijelim stijenam.

Za celoten potep z obilo fotografskimi postanki sva porabila sedem ur in pol.

Samarske stijene so zahtevnejše

Naslednji dan, še mnogo bolj mrzel, a čudovito sončen, sva se lotila Samarskih stijen. Za Bijele pravijo, da so lepše, a Samarske so bolj plezalno razburljive. Bijele so nanizane v kolikor toliko pravilen greben, pri Samarskih pa gre za kaka dva ducata zelo ohlapno povezanih osamelcev. Bijele so manj zaraščene in zato vsaj za silo pregledne, Samarske pa so dobro skrite v drevju in nad krošnje kažejo le svoja gologlava temena.

Prvi znani vzpon nanje je l. 1912 opravil zagrebški odvetnik Ivan Krajač (1877‒1945). L. 1990 je PD Bijele stijene iz Mrkopalja skoznje speljal in zgledno označil dva pohodniška kroga, ki skupaj tvorita Mrkopaljsko planinsko pot. Prvi objame zahodno, drugi pa južno skupino Samarskih stijen. Vsaka od njiju ima štiri kontrolne točke z obveznimi žigi in vpisnimi skrinjicami. Za take, kot sva midva, je primernejša manj zahtevna (tudi krajša in manj naporna) zahodna skupina.

Glavno parkirišče za Samarske stijene je razvpiti 13. km Begove steze. Vsa literatura ga omenja, nepoučeni pohodniki ga iščejo in verjetno tudi najdejo, a mnogi tega niti ne vedo, saj ni nikjer označen kot 13. km. Kakorkoli, če hočete, da bo res 13., morate kilometre šteti iz središča Mrkopalja. Od asfalta z jasenaške strani je oddaljen dobrih 10 km.

Med vožnjo do njega sva spoznala, kdo je v teh gozdovih gospodar. Že kmalu, ko sva zavila na Begovo stezo, sem moral ustaviti, kajti pot nama je zaprl ogromen vlačilec. Seveda je natovarjal hlode in nič ni pomagalo, da sem milo zavijal z očmi: morala sva počakati, da je bil poln. Še več, potem sem moral peljati še daleč nazaj vzvratno (moja priljubljena vozniška disciplina), da smo se lahko obšli. Prizor se je čez nekaj minut skoraj do potankosti ponovil, le tovornjak je bil drugačne barve.

No, malo čez 9. uro sva stala v gojzarjih ob vzorno parkiranem avtu na 13. km in pustolovščina se je lahko začela. Levo s ceste se je odcepila slabša cesta z visoko nasutimi grbinami, po katerih si ne bi drznil peljati niti s traktorjem. Ko je z nje krenil kolovoz levo proti Ratkovemu zavetišču, se nisva menila zanj. V četrt ure se je cesta končala s širokim obračališčem.

Najprej vrh, potem plezanje
Šele tu se je vzpon res začel. Steza je vijugala strmo skozi gozd in kmalu sva med drevjem zagledala prve skale. Zlezla sva na njihov hrbet, zavila levo in pol ure za koncem ceste že stopila na vrh Samarski stijen (1302 m). Tokrat je bil razgled imeniten: na jugu so se razkazovali nepregledni gozdovi, iz katerih so molele bele apnenčaste konice vseh mogočih oblik, daleč na vzhodu je eno od svojih podob risal Klek, na severu pa je največji del obzorja zavzela plečata Bjelolasica, s 1534 m najvišji vrh Velike Kapele in Gorskega kotarja sploh.

Čeprav že na vrhu, so naju pravi izzivi šele čakali. Zato se razgledom nisva pustila predolgo zapeljevati. Še bolj strmo sva se spustila na drugo, južno stran vrha. Za kar malce strašljivim breznom se je pot skoraj položila in naju pripeljala na križišče pod skalnim stolpom, imenovanim Stopnica (1280 m).

Konico sva morala po levi obhoditi in se je lotiti z zadnje strani. Odložila sva palice in nahrbtnika ter se spoprijela s skalo. Poznavalci pravijo, da je trdna kot pakleniška. Na srečo plezanja I. do II. stopnje ni več kot 10 m. Skrinjico, ki velja za drugo kontrolno točko, so postavili na razmeroma prijazen kraj pod vrh, kdor hoče še nanj, pa mu ne sme biti prezahtevna III. stopnja plezanja. Temu podvigu sva se midva lahkega srca odpovedala.

Do vznožja tretje kontrolne točke – Piramide (1270 m) – je samo četrt ure hoda. Piramida ima skrinjico prav na vrhu, vendar je ta mnogo laže dostopen kot vrh Stopnice.

Ker je sledil najdaljši del poti brez adrenalina, sva si privoščila malico. Tudi če čas zanjo odštejem, sva do Velikega kanjona (1274 m) potrebovala poldrugo uro. Je pa res, da sva vmes zavila v stransko Dolino solz in nad njo zlezla na še eno razgledišče brez imena.

Tik pred Velikim kanjonom je križišče: levo usmerja kažipot na lažjo pot, desno na težjo. Po preverjenem nasvetu sva na križišču pustila nahrbtnika in šla gledat težji pristop. Veliki kanjon se meni ni zdel kanjon, ampak bolj ozka, kakih 100 m dolga poč v skupini orjaških skal. Ko sva vstopila vanjo, sva morala že po nekaj metrih priznati, da te poti midva ne zmoreva. Sicer pravijo, da sta v vrzeli samo dve krajši mesti III. težavnostne stopnje, a za naju je bilo že to ne dovolj, ampak preveč. Skale sva obhodila po lažji poti in si kanjon ogledala še z zgornje strani, kjer je nameščena tudi zadnja skrinjica zahodnega kroga Markopaljske poti.

Vrnitev v civilizacijo
Od Velikega kanjona sva se spustila do masivne stene Sladkorna glava, po kateri menda hrvaški plezalci radi preizkušajo svoje znanje. Pod njo steza desno zavije v južno skupino Samarskih stijen, midva pa sva se v levo v četrt ure sprehodila do Ratkovega zavetišča (1200 m).

Edinstven bivak daleč naokrog so na vhodu v široko votlino l. 1952 postavili srčni študenti PDS Velebit iz Zagreba. Poimenovali so ga po svojem dragem tovarišu Ratku Čapku (1931‒51), ki mu je malo pred tem skala v steni našega Špika prebila lobanjo. Tri desetletja kasneje so znani »neznanci« leseno bajto požgali. A velebitaši ne bi bili velebitaši, če ne bi že do naslednje jeseni zgradili nove. Ta služi osnovnim potrebam planincev še danes.

In preprost sklep: za tiste, ki se žele prepričati, kakšnih umetnij je sposobna narava, je obisk Bijelih ali Samarskih stijen tako rekoč obvezen. Pri tem pa se morajo zavedati, da bodo tam zelo verjetno prepuščeni sami sebi. Midva v dveh dneh – razen gozdarjev na cesti ‒ nisva srečala žive duše.