Mašun je tako oddaljen od glavnih poti, da gneče tam zagotovo nikoli ne bo, obenem pa ni treba narediti prevelikega ovinka, če "krožite" med Notranjsko in Primorsko, saj je dosegljiv z več smeri. Na njem je namreč križišče gozdnih cest, ki se vijejo iz Knežaka v Pivški kotlini, iz Pudoba v Loški dolini, mimo gradu Snežnik, ter iz Ilirske Bistrice preko Zabič-Gomanc in Leskove doline. Mašun, ki leži na nadmorski višini 1024 metrov, tako predstavlja svojevrstno središče med občinami Ilirska Bistrica, Postojna, Cerknica, Pivka ter Loška dolina.

Mi smo se na družinski izlet odpravili mimo Pivke in za pot do Mašuna potrebovali dobre pol ure vožnje – zadnjih nekaj kilometrov je asfalt bolj luknjast, a pot bi kljub temu še lahko ocenili kot udobno. Na obeh straneh ceste seveda ves čas gozd, kaj pa drugega. Otrokoma so se oči zaiskrile že takoj na parkirišču ob Gostišču Mašun, saj se jima je pogled ustavil na leseni gugalnici, ležalnikih in lesenemu kipu medveda, navdušenje pa je bilo še toliko večje, ko sta opazila še res izvirno različico minigolfa, pri kateri je treba žogico spraviti v luknjo, ki so pravzaprav medvedova usta.

Lesa tukaj res ne primanjkuje, to je jasno v prvi minuti, zato so izdelali medvede v različnih položajih in jih namestili na betonsko igrišče. Izvirno, zanimivo in privlačno. Če k temu dodamo še leseno igralno hiško in gugalnico, je jasno, da smo se na igrišču pred gostiščem zamudili kar dobro uro – in to še preden smo se sploh odpravili na naš glavni cilj.

Italijanske goste zamenjali domači

V gostišču Mašun, ki je znano po odličnih divjačinskih jedeh (v času našega obiska je večina gostov naročila divjačinski golaž), ponujajo pa tudi dvanajst sob, so nad obiskom letošnje poletje zelo zadovoljni. Kot so nam dejali, imajo od turističnih bonov veliko koristi, struktura gostov pa se je popolnoma spremenila. Prejšnja leta so k njim zahajali v veliki večini Italijani, zdaj gre skoraj izključno za Slovence. Sobe imajo precej polne. "Slišimo, da ponekod ni prav veliko obiska, mi pa se res ne moremo pritoževati. Povpraševanje je veliko," so nam dejali. In slavne medvedove šape, jih je res mogoče poskusiti pri njih? "Seveda, a treba jih je vnaprej naročiti. Sicer pa najpogosteje strežemo srno, jelena, divjega prašiča," so dejali.

Ureditev okoli gostišča bi lahko morda primerjali z Bloškim jezerom, ki prav tako leži sredi gozda in iz otroških (in odraslih) ust izvablja vzdihe navdušenja nad domiselno oblikovanimi lesenimi podobami. Pa ne le medvedov.

Mašunska gozdna učna pot

Mašun poleg miru, neskončnih gozdov smreke in jelke in neokrnjene narave ponuja veliko kolesarskih poti, tiste z dobro kondicijo vabi kažipot na Snežnik, do katerega je štiri ure hoda. Mi smo si zadali lažji cilj – Mašunsko gozdno učno pot, za katero skrbi postojnska območna enota Zavoda za gozdove Slovenije. Pot je lepo vzdrževana, prijetna in varna, le tu in tam smo pogrešali kakšno tablo ali belo-rdečo oznako več, da bi bili ves čas prepričani, da nismo skrenili s poti.

Učna pot je dolga 1,7 kilometra, zanjo smo z dvema otrokoma porabili dobro uro, kar je nekoliko več od predvidenih 45 minut. Večkrat so nas ustavile mikavne gozdne jagode ob poti, nikakor ni šlo niti brez postanka za malico. "Na izletu mora biti malica, sicer 'ni fore'," sta ves čas ponavljala. Pot je prijeten gozdni sprehod brez hudih klancev in spustov, zanjo pa je dovolj že športna obutev. Zanimivih točk je na poti ravno dovolj, da sta otroka ohranjala zanimanje in radovedno pričakovala, kaj bomo zagledali "za vogalom". Z veseljem sta pozirala pri "čudni bukvi s trebuhom" – izrastek je v resnici rak, ki je napadel njeno deblo.

Sorodna novica Geografska zaprtost ne pomeni tudi zaprtega značaja

Na Anini skali se nam je pogled nenadoma odprl – videli smo Veliki Snežnik in vegetacijske pasove na njegovih pobočjih. Mimogrede, zakaj Anina skala? Točka je dobila ime po princesi Anni Schönburg, hčeri tedanjega lastnika posestva Snežnik, princa Hermana, ki je leta 1889 prav od tod prvič občudovala goro Snežnik.

Zapuščeni medvedji brlog

Nato je prišel na vrsto najbolj pričakovan postanek – ogled zapuščenega medvedjega brloga v skali. "Saj ga res ni notri, a ne?" je bilo več kot petkrat postavljeno vprašanje. Ne, ni ga. Nekaj metrov stran od brloga je postavljena informativna tabla, pod katero je podpisan "vaš medved", ki sporoča, da so medvedi v brlogu sicer najraje sami, saj imajo kot vsa živa bitja tudi oni doma radi mir, zato naj ljudje nikar ne silimo k njihovim bivališčem. "Če smo v brlogu, so tla pod njim zglajena, zemlja je sveže izkopana, vidite lahko izrinjeno nesnago, drevesa v bližini pa nosijo sledi naših krempljev. Če opazite pred luknjami v tleh ali skalah take znake, se čim prej umaknite!" še sporoča medved, ki nas je tudi pomiril, da za človeški strah pred njim ni nobene potrebe.

Zelo so bile zanimive tudi table o drugih veličastnih živalskih prebivalcih snežniških gozdov – volku in risu. Poučili smo se o značilnostih obeh zveri in znakih, po katerih lahko ugotovimo prisotnost obeh. Ste vedeli, da stopinjo risa lahko ločimo od sledi volka, psa ali lisice po odsotnosti odtisa krempljev? Ali da volkovi v brlog mladičem prinašajo kosti ne le za hrano, ampak tudi za igro?

Mi sodimo bolj med ljubitelje favne – otroka so predstavljeni podatki tako prevzeli, da sta se ves čas ozirala nazaj in oprezala za risom ali medvedom – veliko informacij na poti pa izvejo tudi ljubitelji flore, saj so predstavljene jelke in za postojnsko območje najznačilnejši, jelovo – bukovi gozdovi. Ker pelje pot mimo laza in gozdnega roba, obiskovalci spoznajo še dva posebna in zelo pomembna življenjska prostora.

Lovski gradič sredi gozdov

Po živahnem klepetu in razpravi o videnem smo se že znašli pred zadnjo točko – stavbo, ki je sredi gozdov res ne bi pričakovali. Gre za lovski gradič, od katerega sta ostala samo še dva stolpa. Snežniško graščinsko posest je namreč leta 1853 kupila nemška družina Schönburg-Waldenburg, ki je, da bi pridobila več dohodkov od gozdov, začela z njimi načrtno gospodariti. Na širšem območju so zgradili več logarskih hiš, eno tudi na Mašunu, po požaru leta 1919 pa so na istem mestu za gospodo postavili lovski gradič. Ta je leta 1943 pogorel, tako da sta od njega ostala le še dva stolpiča. Od te, zadnje oziroma sedme točke Mašunske gozdne učne poti, je le še streljaj do izhodišča, gostišča Mašun. Za nagrado pa znova gugalnice, igra v lesnei hiški in poziranje ob lesenih medvedih, seveda!

Po navedbah spletne strani gradovi.net ime Mašun po starem ljudskem izročilu sicer izhaja iz besede "mašiti", saj naj bi prav tu na prevalu zapirali (mašili) dostop v osrčje snežniških gozdov. Po drugi svetovni vojni je Mašun postal osrednja gozdarska naselbina v tem delu snežniških gozdov. V nekdanji gozdarski hiši so jeseni leta 2005 odprli tudi informacijsko-izobraževalno središče, imenovano Gozdna hiša Mašun, ki pa je bila v času našega obiska zaprta. Ogled v njej postavljenih zbirk je namreč mogoč le po predhodni napovedi pri Zavodu za gozdove Slovenije s sedežem v Postojni, smo izbrskali pozneje. Mimogrede, Mašun je tako oddaljen od vsega, da na njem ni niti signala za prenosni telefon. Pa ga nismo prav nič pogrešali.

"Boljše, kot sem pričakoval." "Zelo zanimivo." "Prijetna klima." "Carski minigolf." "Ravno prav dolga pot." To so bili glavni vtisi, ko smo se prijetno utrujeni vračali domov. Še ves dan pa je bilo na "meniju" vprašanje: "Saj medved, volk in ris z Mašuna ne bodo prišli k nam, kajne?"