Bloke, Cerknica, Ilirska Bistrica, Loška dolina, Pivka in Postojna so občine v Primorsko-notranjski regiji. Po površini je to ena naših manjših regij, po gostoti prebivalstva pa najredkeje naseljena regija, a ponuja ogromno materiala za raziskovanje.

Ko se sredi poletja kadi iz dimnikov

Najprej v "slovensko Sibirijo", kjer je mraz najboljša začimba, pravi Babnopoljka Alenka Veber z Rihtarjeve domačije. Tudi zato po njenem mnenju v Babnem Polju raste najboljši krompir, za katerega si bo začela prizadevati, da bi ga vpisali na seznam nesnovne kulturne dediščine. Krompir je tudi ena izmed treh sestavin "kavre" (tudi kavle ali bloške trojke): krompir, fižol in koleraba. Domačini pa pravijo, da je dobro, če v značilno notranjsko jed stopi še pujs.

A kaj poleg rekordno nizkih temperatur pod ničlo še ponuja najviše ležeče naseljeno kraško polje v notranjskem podolju?

Okoli 100 hišnih številk in 260 prebivalcev, ki so sprva morda res malce sramežljivi, sicer pa izjemno prijazni. Kraj za zdaj ne ponuja prenočišč, pa tudi gostilne ne. Ima pa predvsem široke travnike, vonj po sveže pokošeni travi, ptičje petje in tudi podobno umirjen mednarodni mejni prehod. In botanično raznolikost, ki bi z lahkoto bila predstavljena v kakšnem botaničnem vrtu. Tam raste tudi "bella donna" ali volčja češnja, ki jo v Babnem Polju v šali povezujejo z "vražjimi babnicami, s katerimi ni dobro češenj zobati".

Čakanje medveda v njegovi dnevni sobi

V gozdovih Racne Gore, kjer je bila ugotovljena največja gostota prisotnosti medvedov v Sloveniji, Miha Mlakar turistom ponuja opazovanje in profesionalno fotografiranje rjavega medveda – iz opazovalnic, ki so načrtovane tako, da so mogoči posnetki iz oči v oči. Zagotovila, da bomo uzrli medveda, seveda ni, obstaja pa za to velika verjetnost. Če le upoštevamo pravila igre in ne vzkliknemo "Medved!", ko se ta pojavi. In pojavi se večinoma v večernih urah.

"Lahko je sam, lahko sta dva, lahko je medvedka z mladički, lahko jih je pa tudi devet," kar je bil rekord, pove Miha Mlakar, ki je tudi gostinec. A medveda ni na njihovem jedilniku, "osnovnega kapitala pa res ne bomo dali na krožnik", pove. Ga pa – tudi medvedje šape – dajo na krožnik na Mašunu.

Medvedje šape so sicer bolj poslastica, "od tega človek ni sit", razloži kuhar Mitja Bolčina in doda, da jih najraje naročijo Italijani in Kitajci. "Slovenski gosti imajo še vedno raje klasiko – dunajski zrezek in krompirček, pico in sredi snežniških gozdov celo začudeno vprašajo, zakaj nimamo ocvrtih lignjev."

Ilirska Bistrica: mesto, zgrajeno na vodi

Za raziskovanje po površini druge največje slovenske občine je priporočljivo imeti družbo zvedavega lokalnega vodnika. Luka Butinar sestavi načrt poti, komaj izvedljiv v enem dnevu. Ogled partizanske bolnice Zalesje na Ostrožnem Brdu oziroma v bližnjem bukovem gozdu, kjer je urejena tudi rekonstrukcija treh objektov; pot po brkinski sadni cesti, ko se pojavi vprašanje, ali so slivovi njoki res njoki ali so nemara cmoki; omemba najstarejše trte v Podtaboru, ki je najstarejša na Primorskem; obisk gradu in vasi Prem ter rojstne hiše najbolj znanega prebivalca – Dragotina Ketteja; hiter postanek na Novakovi domačiji, pomembni etnološki posebnosti občine Ilirska Bistrica, saj predstavlja tradicijo mlinarstva na tem območju.

Številni izviri in potoki, ki tečejo skozi stari del Ilirske Bistrice, so poganjali žage (pile) in mline (malne). "Več kot štirideset jih je bilo na 1200 metrov dolgem potoku Bistrica", pove Milojka Primc, ki ima ključe Hodnikovega mlina, drugega največjega, ki je deloval do leta 1970.

So pa v Ilirski Bistrici marsikaj dobili ali naredili prvi: denimo prvo tovarno testenin v Sloveniji (Pekatete) ali pa prvi olimpijski bazen po drugi svetovni vojni v Jugoslaviji, na katerega danes spominja le še skakalnica. Sredi travnika, saj so bazen (ki je sicer pod spomeniškim varstvom) pred nekaj leti zasuli.