Verjetno nasprotno.

V Posavski statistični regiji smo tokrat lovili ribe v Mačkovcih pri Brestanici, se sprehodili po Poti štirih slapov pod Bohorjem, z rdečo svetlobo opazovali netopirje v Ajdovski jami, pokusili znamenito lokalno sorto čebule na Raki in se sprehodili čez Krakovski pragozd.

Voda Posavja: krapi in skriti slapovi
Do ribnikov v Mačkovcih se pripeljete mimo Brestanice. Tam imajo urejeno postajališče za avtodome in vse, kar potrebujete za kratek oddih. Člani ribiške družine Brestanica - Krško skrbijo za štiri ribnike, med katerimi sta dva gojitvena, eden izravnalni in zadnji seveda lovni, ponujajo pa tudi izposojo ribiške opreme. Po besedah predsednika ribiške družine Aleša Buršiča so med najbolj zastopanimi ribami krap, amur, rdečeoka, rdečeperka, linj in zelenika. "Letos je Sava slaba, tam še nisem ujel prave ribe, pa tudi sicer raje lovim tukaj, v miru," pove ribič Branko Robek.

Precej več fizične vzdržljivosti zahteva Pot štirih slapov pod Bohorjem, ki je ena od številnih pohodniških poti v občini Krško. V celoti je dolga 12 km, zahteva vsaj 6 ur časa, lahko pa se seveda odločite za krajšo pot in obiščete samo enega ali dva od štirih slapov: Bojanca, Pekel, Ubijavnik in Bojavnik. Kot pove Anton Petrovič - Tone, predsednik Turističnega društva Senovo, je celotna pot raznolika: v nekaterih delih položna, drugje popolno nasprotje, ponekod gre po suhem, na drugem koncu večkrat prečka potok. "Trum turistov tukaj ne bova srečala in to je dobro," pove Tone in dodaja, da je sicer med obiskovalci največ družin in

V bližini je tudi z avtom dostopna Planinska koča na Bohorju na višini 900 m nadmorske višine. Od tam ste lahko v nekaj minutah na Petrovi skali z neskončnim razgledom ‒ ta dan do Trdinovega vrha na Gorjancih in celo Snežnika.

Porodnišnica za netopirje in "preporodnišnica" za ljudi
Mimo Leskovca pri Krškem se lahko odpeljete do Ajdovske jame, kulturnega in zgodovinskega spomenika lokalnega pomena. To je sicer kratka, 62 m dolga, vodoravna suha jama z dvema vhodoma. Tukaj so nekoč živeli jamski medvedje, ljudje so vanjo ob koncu mlajše kamene in v bakreni dobi pokopavali umrle, zdaj pa tu domujejo netopirji – edina skupina sesalcev, ki aktivno leti. "V Sloveniji imamo okrog 30 različnih vrst netopirjev in vsi so žužkojedi," pove Bernardka Zorko iz Zavoda Svibna. V naravi ohranjajo ravnovesje, ker si na večernem letu privoščijo komarje, nočne vešče in nekatere metulje, ki so škodljivi v vinogradništvu in sadjarstvu.

V starih kulturah so netopirji veljali za varuhe in morda tudi zato nekateri po obisku jame govorijo o močni, celo zdravilni energiji. Ogled Ajdovske jame je možen le po predhodni najavi med 15. oktobrom in 15. aprilom. V poletnem času namreč v jami samice netopirjev kotijo mladiče.

"Danes smo ponosni, da smo č'bularji"
Raka je kraj, ki vzhodno Krško kotlino povezuje s Sevnico, in je od dolenjske avtoceste oddaljen približno 5 minut vožnje. V krušni peči gostilne Tratnik kuharica Ana Tratnik vsak dan pripravi čebulni kruh in čebulno pogačo. In to ne s katero koli čebulo, mora biti raška "č'bula". To je lokalna sorta, ki jo je nekoč prideloval tudi dedek ameriške prve dame Anton Ulčnik. "Precej čebule se je prodajalo že pred vojno," pove predsednik Turističnega društva Lovrenc Raka Lojze Kerin in doda, da je bila beseda "č'bularji" včasih poniževalna, danes pa so na to kulinarično tradicijo ponosni. Verjetno tudi zato, ker je novodobna rdečkasta sorta te čebule, sicer še ne zaščitene, zelo velika, ima ploščato obliko, spodnji koreninski sistem pa je v primerjavi s ptujsko rdečo ali belokranjsko bolj poudarjen. Uvršča se med polpekoče in pekoče čebule, zanjo pa je značilno tudi to, da se zelo hitro razpusti.

Gozd, v katerem se ni težko izgubiti
Čez nadvoz nad dolenjsko avtocesto se boste mimo Gmajne peljali proti "dolenjskim Benetkam" - Kostanjevici na Krki. Tam skulptura ladijskega vijaka, ki je postavljena v čast znanemu izumitelju Josefu Resllu, opozarja na začetek 8 km dolge pohodniške Resslove poti, ki vodi mimo Krakovskega gozda. To je manj znano mokrišče, ki ga poplavlja reka Krka, v njem pa je tudi pragozd, velik 40 ha z več kot 40 m visokimi drevesi. Ta del je bil na začetku 60. let izvzet iz gospodarjenja.

Pragozd je torej prostor, ki se razvija po sebi lastnem časovnem ritmu in zaporedju. Tukaj živijo številne ogrožene vrste hroščev, rib, dvoživk, bobra in ptic. Lokalna vodička Alja Pincolič pove, da bi na prvi pogled kdo mislil, da je gozd zanemarjen, vendar brez podrtih starih hrastov ne bi preživela recimo vrsta srednjega detla. Njegov izvirni habitat je torej prav poplavni dobov gozd.