V načrtu sem imela tri točke: Botanični vrt Sežana ob vili Mirasasso, Tonina hiša v Svetem Petru in Črni Kal.

"Občudovalec kamna" v Sežani

Ko na izvozu za Sežano zapeljem z avtomobilske ceste, se ob prihodu na Partizansko cesto na desni strani dviga kamnit zid, za njim pa visoke in bogate krošnje. In takoj – brez navigacije – vem, kje je moja prva postojanka – Botanični vrt ob vili Mirasasso. Ustavim ob pokopališču, grem mimo nekaterih stranskih vhodov, dokler ne pridem do glavnega, kjer se tudi srečam z Marjetko Kljun Terčon, vodjo Botaničnega vrta. Skozi formalni del vrta, med geometrijsko umetelno oblikovanimi pušpanovimi parterji, grmovnicami, trajnicami, mimo dveh mogočnih, več kot 20 metrov visokih sinjih libanonskih in himalajskih ceder me pospremi do vhoda v rastlinjak, postavljen leta 1890. Rastlinjak, pove Kljun Terčonova, se zgleduje po schönbrunskem na Dunaju, do danes pa je ohranil primarno strukturo. To pomeni, da so tako podobo, kot jo vidimo danes, videli tudi tisti, ki so imeli vstop v vrt pred 130 leti: "V sam rastlinjak so nekoč delavci lahko vstopali le v posebnih copatih oz. obuvalih, da niso prenašali morebitnih bolezni, pa tudi zato, ker je bila družina Scaramanga tako natančna in redoljubna." Kdor obišče rastlinjak, se težko zadrži, da v roke ne vzame fotoaparata in se poigrava s podobami, na katerih se znajdejo dateljnova palma, fikusi, kaktusi, monstera, ki se s svojimi številnimi listi razprostira 6 metrov v premeru.

Zgodba botaničnega vrta sega v leto 1848. Rodbina, sicer po rodu grška, živela pa je v Trstu, si je zaželela na Krasu letno rezidenco, vilo Mirasasso. Ob njej je v naslednjih letih začela oblikovati vrt po vzoru italijanskih meščanskih vrtov. Je pa to vilo poimenovala kot neko protiutež tržaškemu gradu Miramare, ki pomeni "zreti na morje" oz. nekakšen "občudovalec morja", medtem ko Mirasasso pomeni "zreti kamen" oz. je njegovo simbolno ime "občudovalec kamna".

In od kod je družina dobila toliko različnih rastlin in rastlinskih vrst? Rodbina je imela v lasti tudi ladjevje, zato je od svojih mornarjev zahtevala, da prinašajo semena in sadike z različnih koncev sveta. Sprehod danes po dveh hektarjih vrta obiskovalca in obiskovalko spozna z zbirko dobrih 170 rastlinskih vrst in z nekaj več kot 700 rastlinami.

Iz osrednjega dela sva se odpravili skozi cvetlično pergolo v nov ponovno oživljeni del vrta, ki je obnovljen v modernističnem slogu, dalje čez mostiček z vrtnicami, ki vodi čez železniško progo. Sčasoma pridemo do ribnika, ki je bil nekoč zbiralnik vode, po nekaterih podatkih pa naj bi se v njem otroci nekoč celo kopali. Ostane mi še zadnji del obiska, ki ga končam v interpretacijskem centru kraške vegetacije, kjer se kaže sam značaj Krasa, njegove pokrajine, podzemlja, gozda, travišča. Z vonjem, otipom in sluhom spoznavamo značilnosti Krasa in tamkajšnjega življenja, otipamo kamnine, povohamo zelišča.

Vsaka vas je imela svojo torklo

Sveti Peter v občini Piran mi ponuja skok v preteklost, Tonina hiša je namreč etnološki spomenik z ohranjenimi značilnostmi istrskega kmečkega stavbarstva, v spodnjih prostorih pa je tudi rekonstruirana oljarna z oljčnim mlinom in prešo. V hiši je nekoč živela Tona oz. Antonija Gorela. O nekdanji prebivalki te hiše kustosinja za etnologijo, muzejska svetnica v Pomorskem muzeju Bogdana Marinac pravi, da je po prvi svetovni vojni živela sama, saj je izgubila hčerko in moža: "Do leta 1966, ko je umrla, je živela tradicionalno življenje stare kmečke ženice, bi lahko rekli. Tudi ni videla potrebe, da bi hišo kaj veliko prenavljala in – tako kot je bilo v navadi v tistih prejšnjih obdobjih – niso kupovali novega pohištva veliko oz. so ga samo dodajali."

Pogledam po prostoru. V enem kotu je nizko ognjišče starejšega tipa iz prve polovice 19. stoletja, okoli katerega se je zbirala družina. Namenjeno je bilo za kuhanje in bilo je vir svetlobe in gretja. Zagledam tudi prostor z nečkami, kjer se je pripravljalo in mesilo testo. Nekoliko stran je na ogled miza s stoli in klopmi, ki je zapolnjevala jedilni prostor. Miza je pripravljena tako, kot da čaka, da se bo nekdo usedel zanjo. "Kakšna jed bi nas potem čakala v tej posodi na mizi," hitim vprašati. "Lahko bi bila mineštra, bobiči, zraven bi lahko dodali tudi kakšno polento. Vino, seveda," nam oriše kosilo izpred toliko desetletij nazaj Bogdana Marinac.

Spustimo se v spodnje nadstropje, k prikazu torkle – oljarne. Olje še zdaleč ni bilo namenjeno le rabi v prehrani, mi v manjši sobi ob pogledu na kamnito kad, ki so jo polnili s tem zelenim zlatom Sredozemlja, pove Rozana Bažec, ki vodi oglede po Tonini hiši: "V to kamnito kad bi šlo 200 litrov olivnega olja, vendar včasih niso pridelovali takšne količine olja kot danes. Večinoma so olje zadržali zase, le nekaj ga je šlo v prodajo." Olje so prodajali tudi za svetilke, saj olje ni bilo dobro, ker so nekoč odlašali z obiranjem plodov. So bile pa oljarne nekoč v zasebni, cerkveni in tudi vaški lasti. Najeti delavci – navadno so to bili kar najbližji sorodniki ali vaščani – so v zameno za delo prejeli plačilo v denarju ali kar olju.

Bogdana Marinac in Rozana Bažec me popeljeta skozi postopek pridobivanja olja v takih oljarnah. “Obiranje oljk je bilo ročno, večinoma so delale ženske, danes stresemo drevo in plodovi padejo na mrežo. Oljke so stresli na mlin,” mi Bogdana Marinac pokaže na kamnito kolo, premera 2,60 metra. “Žival, po navadi kobila z zavezanimi očmi, da se ji ni vrtelo zaradi hoje v krogu, je potem gnala ta kamen, oljke pa so stresali naravnost pod mlinski kamen.”

Zmlete olive so dali v posebne vreče, športe, narejene iz konoplje, na sredini pa imajo luknjo. Več teh vreč so potem dali pod prešo, stiskalnico, ki so jo zategovali z vido (vijakom stiskalnice), ves čas so jo polivali z vročo vodo, saj je to pospeševalo izločanje olja. V sode pod prešo sta se stekala tako olje kot voda. Olje, ki je seveda plavalo na vodni površini, so nato zajeli s posebno kovinsko lopatico.

"Orkala! Mineštra!"

Črni Kal – s svojo kulturno dediščino in znamenitostmi bogata kraško-istrska vasica, ki ji naredimo kar malo krivice, ko se pogosto na poti proti Obali peljemo mimo brez postanka, čeprav tisti del pokrajine zaradi mogoče previsne stene in stolpa cerkve Sv. Valentina ujame naš pogled. No, zavijem z avtoceste in se po vijugastem strmem klancu pripeljem do omenjene cerkve. Komaj zaprem vrata avtomobila, že me prijazno pozdravita domačinka Nevija Šuligoj in tamkaj rojeni Darjo Barut, član turističnega kulturno-športnega društva “Kraški rob” Črni Kal.

Seveda me takoj zanima poševni stolp, ki se ga je prijela oznaka slovenska Pisa, kot poševni stolp v Italiji. “Mi rečemo turn!” me takoj popravi Darjo Barut. Dobro, zabeleženo. Turn. Kakšne spomine sploh veže na ta zvonik, ki je zgrajen na pobočju iz fliša, mikrodrsenje tal pa je ta zvonik nagnilo za 110 cm. “Kot mladostniki – bili smo stari kakšnih 10, 11, 12 let – smo plezali po strelovodu, ki je peljal na vrh in v oknih, kjer so bili zvonovi, smo plezali okrog. Danes se kar malo tresem, ko pomislim, kaj smo počeli.” Naj dodamo, da je turn visok 24 metrov.

V notranjosti podružne cerkve sv. Valentina je velik glavni oltar v roza in belem marmorju, cerkev se ponaša tudi z renesančnimi elementi. Očarljivi so tudi ostanki utrdbe nad Črnim Kalom, ki so na 30 metrov visoki skali, ki je ločena od glavne stene-, med seboj pa sta povezani z mostom. V vasi je tudi najstarejša ohranjena kmečka hiša v Sloveniji, Benkova hiša. Na portalu domačije se bohoti letnica 1489.

Prijaznost Darja in Nevije se ne konča le pri deljenju zgodb in spominov iz svojega življenja v Črnem Kalu, temveč se je gostoljubnost nadaljevala s povabilom na skodelico kave pred Nevijino hišo, od koder se razprostira razgled na Rižansko dolino. Moje oko pa je na drugi strani, na Nevijini hiši ujelo prav poseben kamen. Mejni kamen. "Ta plošča je označevala mejo med Beneško republiko in Habsburško monarhijo," pojasnita Nevija Šuligoj in Darjo Barut.

Mineštre, jote, pedoči, štruklji, pašta, kraški pršut, panceta … ni kaj, v teh koncih se dobro jé. Ob naštevanju Darja in Nevije, kakšne jedi so oblikovale njuno otroštvo, se zavedaš, da še kako drži, da ima vsak svoje Proustove magdalenice. Nevijine so mineštra: "Seveda me ta vonj popelje v otroštvo, veste kolikokrat! Ko naredim mineštro, sem takoj mičkena, 10 let stara, ko sem bila še pri svoji noni, ko je ona to kuhala. Te hrane, ko čujem, ko vidim, ko se spomnim, ko kaj naredim … vse me popelje nazaj!"

"Še ena zanimiva jedača, ki je danes ne vidiš več. Panada." Darjo Barut in Nevija Šuligoj jo opišeta kot jed, narejeno iz ostankov kruha. Zmešali so jih z vodo ali mlekom, dali v kozico, dodali panceto, nekateri samo mast, pocvrli in to pojedli. "Neverjetno, ampak jaz se spomnim, da niti ni bilo tako slabo," doda Darjo, Nevija pa ga takoj poheca: "Ne, ni bilo slabo, samo lačen si bil, si moral jesti." Lačen moraš biti, v tem se torej skriva skrivnost dobrega okusa.

Ob koncu dneva pridemo ugotovimo, da spoznavanje krajev pomeni spoznavanje ljudi in spoznavanje kulinarike, vse to pa se med seboj povezuje. Če ne spoznaš ljudi, ne spoznaš krajev. Če ne spoznaš kulinarike, ne spoznaš ljudi. "A ni lepo? Ti svoje poznaš, zakaj ne bi spoznal še drugega." K misli gospe Nevije ni več kaj dodati.