Zaradi krčenja deževnega pragozda in globalnih podnebnih sprememb postaja območje Amazonije vse bolj suho in vse bolj vroče, zdesetkali so zaloge rib in ogrozili obstoj Kamayurov, poroča New York Times.

Kot preostale majhne avtohtone kulture po vsem svetu z malo denarja ali sposobnosti selitve se le težko prilagajajo spremembam. "Mi, stare opice, lahko prenesemo lakoto, a najmlajši trpijo - nenehno sprašujejo po ribah," razlaga Kotok, plemenski poglavar. Možje lahko zdaj lovijo ribe celo noč, ne da bi ena sama prijela - in to v potokih, v katerih je še nedolgo nazaj rib mrgolelo. Kamayure lahko zdaj tudi brezskrbno plavajo v jezerih, ki so jih nekoč polnile piranje.
Poglavar Kotok, odgovoren za tri žene, 24 otrok in na stotine drugih plemenskih članov, pravi, da se je njegov nekoč idiličen obstoj spremenil v nočno moro. "Pod stresom sem in nervozen - vse se je tako hitro spremenilo in življenje je postalo zelo težko. Kot poglavar moram imeti vizijo in gledati naprej, a ne vem, kaj se bo zgodilo z mojimi otroki in vnuki."
Izginjanje ljudstev pred našimi očmi
Po poročilu medvladnega odbora za podnebne spremembe v primeru naraščanja temperatur za 2 stopinji Celzija v prihodnjih desetletjih do 30 odstotkom živali in rastlin grozi izumrtje. A antropologi se bojijo tudi vala kulturnega izumrtja majhnih avtohtonih skupin - izgube njihovih tradicij, umetnosti in jezikov. "Na nekaterih krajih se bodo morali ljudje preseliti, da bodo ohranili svojo kulturo," meni Gonzalo Oviedo iz Mednarodne zveze za zaščito narave s sedežem v Švici. "A tista najmanjša, marginalna ljudstva se bodo asimilirala in izginila."

Da bi preživeli brez rib, kamayurski otroci jedo mravlje na svojih tradicionalnih tankih hlebčkih, narejenih iz tropske moke kasave. A tudi mravelj zmanjkuje - ker so otroci vse pojedli, tarna poglavar Kotok. Včasih možje za meso ubijejo opice, "a kaj, ko moraš pojesti 30 opic, da si napolniš želodec". Ker pleme živi globoko v gozdu in brez prevoznih sredstev, odpadejo izleti v supermarket po fižol in riž za nadomestilo. Kamayure niso bili tako ogroženi že vse od leta 1954, ko je virus ošpic pokončal 90 odstotkov plemena.
Uničujoče izsekavanje deževnega pragozda
Kamayure živijo v osrčju nacionalnega parka Xingu, prostranega območja, ki je bilo nekoč globoko v Amazoniji, a je danes obkroženo s farmami in ranči. V zadnjih letih letno posekajo približno 13.000 km² amazonskega gozda, manj krošenj pa pomeni manj vlage za regionalni vodni cikel, s čimer postajajo sezonska deževja nepredvidljiva, podnebje pa vse bolj suho in vroče.
Ribje zaloge so začele upadati v 90. letih prejšnjega stoletja, od leta 2006 pa so se preprosto sesule. Trpi tudi plemensko poljedelstvo, morda še največjo nevarnost pa predstavljajo poletni požari. Nekoč je bil pragozd preveč vlažen, da bi se vnel, danes pa so razmere drugačne. Leta 2007 je park prvič zagorel in uničenih je bilo na tisoče akrov.
Eskimi tožijo razvite države
A niso samo Kamayure ogroženi: številna avtohtona ljudstva so odvisna od naravnih ciklov in so se morala prilagoditi podnebnim spremembam - sezoni suše ali orkanu, ki pokonča celo čredo. A po vsem svetu so te spremembe velikanske, nagle in neizogibne ter premikajoče se le v eno smer: toplejšo.
Nekatere eskimske naselbine na Aljaski denimo dobesedno odplakuje stran, ker se oceanski led, ki je dolgo ščitil njihove obale, topi, morje pa se dviga. Brez trdnega ledu pa je loviti tjulnje težko, če ne celo nemogoče. Nekatere eskimske skupine celo tožijo onesnaževalce in razvite narode ter zahtevajo odškodnino in pomoč pri prilagajanju. "Kot vidijo, niso oni povzročili problema, njihov življenjski slog pa ogroža onesnaževanje industrijskih držav," razlaga antropolog Thomas Thornton z univerze Oxford. "Sporočilo je, da gre tudi za ljudi, ne le za polarne medvede in rastlinstvo."
V spodnji galeriji si oglejte nekaj podob čudovitega življenjskega okolja Kamayur v osrčju nacionalnega parka Xingu.