Deepa Babington, novinarka Reutersa, je v Italiji raziskovala, kako so se razmere za italijanske odraščajoče (ali že odrasle) moške spremenile. Medtem ko so nekoč doma, v "hotelu mama" živeli, ker jim je tako ustrezalo, saj so imeli polno oskrbo, jih je danes vse več v to prisiljenih, saj ne morejo dobiti stalne službe ali (in) si privoščiti lastnega doma.

Delujoča skupina Pripravi kovčke
Ko si je mladi par pred dnevi želel v Rimu ogledati neko stanovanje za najem, je nepremičninskega posrednika presenetilo, da na ogled mladostnika nista prišla sama, ampak ju je spremljala druščina razigranih prijateljev s steklenico šampanjca. Želeli so vsaj enkrat videti stanovanje, za katerega vedo, da si ga nihče izmed njih v nekaj letih ne bo mogel privoščiti, saj je gospodarska kriza najmočneje po žepu udarila prav njihovo generacijo, piše Babingtonova. "Želimo opozoriti na dejstvo, da si vse več Italijanov ne more privoščiti, da bi se odselili od doma," je dejala 25-letna Chiara Bastianni, članica skupine Fai la Valigia (Pripravi kovčke).

Neizbežne zveze in poznanstva
V Italiji (kot v veliko drugih državah, tudi v Sloveniji) je iskanje rednega dela pogosto podobno iskanju igle v senu, a pešajoče gospodarstvo v zadnjem času pomeni, da je za mlado generacijo na voljo še manj delovnih mest. Brez zvez in poznanstev v javnem sektorju sploh ne gre, zasebniki pa največkrat delavce najemajo le za nekaj mesecev. Po hudi recesiji v letih 2008 in 2009 danes skoraj 60 odstotkov Italijanov, starih med 18 in 34 let, živi s starši, kar pomeni več kot 10-odstotno zvišanje v primerjavi z letom 1983. Še več: med tistimi, ki so že zakorakali v četrto desetletje svojega življenja, si streho s starši deli vsak tretji. Številka, ki se je v primerjavi z letom 1983 kar potrojila.

Čeprav jih mnogi zbadajo, se iz njih norčujejo in jih kličejo "bamboccioni" (veliki otroci), vedno več Italijanov preprosto nima več izbire. Med razlogi, da ne "razprejo kril" in odletijo iz domačega gnezda, je želja, da se ne ločijo od družine, šele na tretjem mestu. Prevladujeta drugačna razloga - finančna in izobraževalna nezmožnost. Medtem ko si je še leta 2003 45 odstotkov mladih želelo v naslednjih treh letih oditi na svoje, je danes takšnih mnogo več kot polovica. A možnosti ni.

Takšen je tudi 26-letni Gabriele Gentile, ki še živi doma, saj meni, da bi bilo plačevanje mesečne najemnine preveč tvegan korak. Brez stalne pogodbe ga lahko odpustijo vsak trenutek. "Če ostaneš brez dela, tvegaš, da boš doma ostal še zelo dolgo. Če bi imel denar, bi se nemudoma odselil iz hiše staršev, a ga nimam."

Petina najstnikov ne dela in ne študira
Sociologinja Chiara Saraceno opozarja, da bi takšne besede morale skrbeti ljudi, ki so odgovorni za prihodnost države, saj mladi na trg delovne sile vstopajo pozno, se vsak dan bojijo za službo, posledično pa se za družino odločajo vse kasneje. Zveni znano?

"To je generacija, ki nosi najtežje breme starajoče družbe, ki zelo malo vlaga v mladino, po drugi strani pa na njihova pleča nalaga stroške gospodarske krize in sprememb na trgu dela. To bi lahko postala 'izgubljena generacija'," opozarja. Za podkrepitev: lani je na skupino, staro med 18 in 29 let, "padlo" kar 79 odstotkov vseh izgubljenih delovnih mest, stopnja brezposelnosti v tej kategoriji pa je poskočila na 44 odstotkov. Še več: več kot dva milijona Italijanov oziroma petina tistih, starih med 15 in 21 let, ni v letu 2009 ne študirala ne delala, kar je Italijo poneslo na sam vrh evropskih držav z "neaktivno mladino".

Kljub vsemu je na obzorju le malo sprememb. Minister za javno upravo Renato Brunetta se je znašel pod plazom kritik levice, ko je predlagal, da bi iz "mošnjička", namenjega za pokojnine, vsak mesec dali 500 evrov vsakemu odraslemu, ki še živi pri starših. "Stara garda", ki se drži vseh pomembnih političnih in gospodarskih stolčkov, ima le malo posluha za 30- in 40-letnike, ki so po italijanskih merilih še "mladi".

Ni prostora za sveži veter
Medtem ko je v ZDA in Veliki Britaniji prišlo do prevetritve in so se na visoke (ali celo najvišje) položaje zavihteli ljudje, ki štejejo le nekaj več kot 40 pomladi, se v italijanski politiki še vedno vse vrti okoli 73-letnega premierja Silvia Berlusconija in njegovega 69-letnega zaveznika Umberta Bossija ter njunih izzivalcev Gianfranca Finija in Pierluigija Bersanija, ki sta oba v poznih 50. letih. Nič čudnega, da je prekipelo še nekdanjemu premierju Romanu Prodiju - star je 71 let -, ki je mladino pozval, naj "starce" že enkrat vrže s položajev. Nič drugače ni v poslovnem svetu.

Kam vse to vodi? Sociolog Franco Ferrarotti ima jasen odgovor: "Mladi Italijani se morajo naučiti tujih jezikov in čim prej oditi v tujino. Kar pa je v Italiji res tragično, je to, da družina še ostaja trdna celica in osnova družbe, a hkrati si mladi ne morejo ustvariti svoje družine, saj je to predrago. Če ne bi k nam prihajalo toliko priseljencev, bi imeli negativno rast prebivalstva. To pa pomeni počasen samomor družbe."