Ko so stepe v okolici kazahstanskega finančnega središča Almatija prekrite s snegom, lovci osedlajo konje in se s pticami ujedami - sokoli, orli in jastrebi - na rokah podajo v lov na plen.

Možje sledijo živalskim sledem v snegu, nato pa izpustijo v zrak orjaške ptice, da zagrabijo lisice in zajce. Lovci pravijo, da je lov njihovo življenje. Številni Kazahstanci gledajo na tovrstni lov kot na simbol nomadske preteklosti svojega naroda in svojevrsten poklon pogosto romantizirani dobi, preden so se te stepe spremenile v geopolitično bojno polje med tekmujočima tamkajšnjima silama Rusijo in Kitajsko.

Dve desetletji gospodarske rasti, ki sta sledili kazahstanski osamosvojitvi od Rusije leta 1991, pa sta ustvarili tudi novo generacijo mladih Kazahstancev, ki jih je iskanje nove identitete privedlo do poglobljenega pogleda v lastno zgodovino. In lov z roparicami je postal nekakšen simbol tega novega iskanja identitete. "Otroci spet mislijo, da je to 'kul'. Gre za bistveni del naših nomadskih korenin, na katere smo izjemno ponosni," je povedala Dinara Serikbajeva, ki v vasi Nura vodi muzej lova s pticami roparicami.

Veliki orli, ki zbujajo strahospoštovanje
Tovrsten lov je bil sicer med sovjetsko vlado večinoma prepovedan, tradicija pa bi najverjetneje povsem izumrla, če je ne bi ohranili etnični Kazahstanci na Kitajskem in v Mongoliji.

Profesionalnih lovcev s pticami roparicami (berkučijev) je v Kazahstanu le okoli 50 in vsako leto se zberejo na tekmovanju na ledenih hribih na kazahstanski meji s Kitajsko - daleč od mest, kot je Almati, v katerem najdete luksuzne avtomobile in internetne kavarne. Kazahstanski orel zbuja veliko strahospoštovanje - razpon kril meri več kot en meter, kremplji so ostri kot britev, njegova hitrost pa se lahko primerja z ekspresnim vlakom.

Velika zabava
Na tradicionalnem tekmovanju z vrha hriba žirija opazuje lovce, odete v kučme, kako spuščajo svoje ptice v zrak. Vaščani pripravijo na odprtih žarih kebabe, iz zvočnikov odmevajo narodne pesmi, turisti pa z daljnogledi vse skupaj občudujoče opazujejo.
Število izučenih orlov je samo v vasi Nura od leta 1990 zraslo z dveh na 30. In zdi se, da se vse v Nuri vrti okoli tega običaja. Še celo vaško avtobusno postajo krasi velik mozaik letečega orla. Na predvečer tekmovanja se družine zberejo v svojih kočah na praznični večerji, na kateri postrežejo nacionalno jed iz precej trdega mesa in mastnega testa ter se pogovarjajo o tekmovanju in orlih.