Japonska sumozveza (JSA) je sporočila, da je pred zadnjim tekmovanjem prejela prijavo le enega pripravnika, s čimer se je letos število ustavilo pri samo 56 rekrutih, kar je najmanj po letu 1958, ko so vpeljali obstoječi sistem šestih 15-dnevnih letnih turnirjev.
Harumafudži, eden izmed dveh trenutnih jokozun (velikih šampionov, op. a.), pravi, da razume, zakaj šport ni več zanimiv za mlade Japonce.
"Sumo je strog šport," je povedal za Kjodo le nekaj tednov po tem, ko je postal prvi sumoborec v petih letih, povišan v najvišji rang. "Razumem, da so ljudje, ki se jim zdi, da jim v starosti, ko je lagodnost vse, ni treba iti čez vse muke (bodisi življenja bodisi športa). A prav zato je uspeh tako sladek, ker si se do njega dokopal po tolikšnih prizadevanjih in izkusil toliko muk."

Dolga vrsta škandalov
Zanimanje za kariero v sumu med japonskimi najstniki upada v času, ko si ta šport po nizu škandalov na vse pretege skuša izboljšati svoj ugled. Lani je sumo pretresla vrsta obtožb prirejanja rezultatov, kar je predsednik JSA-ja opisal kot najtemnejše poglavje v 1.500-letni zgodovini tega športa. Leta 2010 je prišlo na dan, da je več deset sumoborcev nezakonito stavilo na bejzbol, golf, karte in mažong, tudi s pomočjo posrednikov, povezanih z organiziranim kriminalom. Istega leta se je takratni veliki šampion Asašorju predčasno upokojil po tem, ko naj bi pred tokijskim nočnim klubom napadel nekega moškega.

Leta 2008 so trije ruski rokoborci dobili dosmrtno prepoved nastopanja, ker so bili pozitivni na testu za marihuano. A incident, ki je morda najbolj škodil sumu, se je zgodil leto prej, ko je 17-letni rekrut umrl po napadu treh starejših rokoborcev. Ti so ukaz za napad prejeli od svojega trenerja. Predstavniki sumoorganizacije vztrajajo, da so se ostro lotili šikaniranja in ustrahovanja ter da skušajo narediti šport privlačnejši z zrahljanjem fizičnih zahtev za nove rekrute. A, kot piše Guardian, ukrepi niso kaj dosti okrepili zanimanja med najstniki.

Večina šampionov ni z Japonske
Tradicionalisti obžalujejo tudi pomanjkanje domačih jokozun, ki bi navdahnili svoje rojake, da se navdušijo za šport. Harumafudži in Hakuho, še drugi šampion, sta bila oba rojena v Mongoliji, kot tudi Asašorju. Zadnji na Japonskem rojeni jokozuna, Takanohana, se je upokojil leta 2003. A Doreen Simmons, ki piše o sumu in ga komentira že 40 let, pravi, da je govor o krizi preuranjen. "Mislim, da v osnovi ni nič narobe s sumom, in me kaj dosti ne skrbi za njegovo prihodnost," je povedala. "Oblasti so se ostro lotile najhujših primerov zastrahovanja. Morate vedeti, da je to kontaktni šport, pri katerem morate znati prenašati bolečino in najti v sebi nekaj posebnega, da uspete."

Simmonsova za upad zanimanja za sumo krivi bolj odnos mladih na Japonskem. "Neki sumoborec mi je nekoč povedal, da so japonski 'mulci' premehki," razlaga. "Poleg tega imajo tudi druge možnosti, medtem ko so njihovi vrstniki iz Mongolije ali nekdanje Sovjetske zveze lačni uspeha. In sumo je zelo težko življenje. Samo najvišje uvrščeni rokoborci dobro zaslužijo, pa celo oni ne zaslužijo veliko v primerjavi s profesionalnimi igralci bejzbola."

Obdobje rekrutiranja pred zadnjim turnirjem leta tradicionalno privabi zelo malo rekrutov, medtem ko jih marčevski turnir, ki poteka ob koncu akademskega leta, običajno pritegne največ. A letošnjo pomlad se jih je prijavilo le 34, kar je najmanj po letu 1973.