Nekoč ribiška skupnost je najprej postala oporišče imperija, tako britanskega kot kitajskega, v zadnjih petdesetih letih pa jo je gospodarski čudež spremenil v eno najbolj mondenih azijskih mest. Horizont nebotičnikov riše mesto luči, ki je preživelo vladavino vrste kitajskih dinastij od Čin do Čing, invazijo Mongolov, kitajskih ciganov Hakka, Britancev, japonske vojske, v njem so zatočišče našli begunci s celotne azijske celine, mornarji svetovnih morij, filipinske gospodinje in ljubitelji sklepanja kupčij ob okusni večerji.

Ob živahnem pretoku ljudi pa seveda pride tudi do neizogibne posledice – kulturne hibridnosti, ki je v Hongkongu očitna na vsakem koraku. Tu se prepletajo kitajska opera in sodobne kinodvorane s filmi Brucea Leeja in Jackieja Chana, klasična glasba Zahoda in kantonski pop, med stolpnicami britanskega arhitekta sira Normana Fosterja se skrivajo taoistični in budistični templji, vsak dan jutranjemu uravnovešanju jing in jang energije sledi natančno delo v pisarnah, opremljenih z najsodobnejšo tehnologijo, opoldanski sproščen klepet ob uživanju prigrizkov dim sum ("od srca") pa se pogosto lahko zavleče v popoldansko nakupovanje ultramodernih Armanijevih modnih dodatkov v enem izmed številnih nakupovalnih centrov.

Plavajoča ladja v azijskem oceanu
Ko se je prvega julija 1997 končala več kot stopetdesetletna britanska kolonialna vladavina v Hongkongu, je mesto postalo posebno administrativno območje (SAR) LR Kitajske. Obdržalo je visoko stopnjo avtonomije, Kitajska je začela odločati le o zunanjih zadevah in obrambi območja. Kljub začetnim strahovom in zaskrbljenosti prebivalcev je dišečemu pristanišču, kakršno je kitajsko ime za mesto, v desetih letih uspelo ohraniti nekdanji sijaj ene najučinkovitejših administracij in hkrati najsvobodnejših gospodarstev na svetu. Zaradi svojih specifičnih prostorskih lastnosti in procesov ostaja svojevrsten fenomen sociologije prostora. Strokovnjaki so zadržani pri določanju kulturne identitete te teritorialne skupnosti in njenih prebivalcev. So to Hongkonžani, morda Britanci ali od nekdaj Kitajci? Je to le mesto na Kitajskem ali svoja država?

"Hongkong je pod britanski imperij prišel že leta 1842 po zmagi nad kitajsko dinastijo Čing v prvi opijski vojni, vendar še danes skoraj 95 odstotkov prebivalstva sedem milijonskega mesta sestavljajo Kitajci oziroma njihovi potomci. Tudi uradna jezika sta ostala oba, angleški in kitajski (kantonski)," je poudarila Eva Kit Wah Man, profesorica na Oddelku za religijo in filozofijo na baptistični univerzi v Hongkongu. Nekdanje ankete so pokazale, da vse več mladih svojo identiteto povezuje s Kitajsko. Pred pridružitvijo se jih je le 16 odstotkov izrekalo za Kitajce, danes jih je že 22 odstotkov. Nasprotno je bilo takrat 34 odstotkov Hongkonžanov, deset let kasneje jih je le še 29 odstotkov. Še vedno pa je več kitajskih Hongkonžanov kot hongkonških Kitajcev, saj je Hongkong še vedno za mnoge močnejša rastoča velesila. "V resnici je naša identiteta hibridna, kot jo imajo vse postkolonialne države. A na to lahko gledamo pozitivno, v smislu pluralizma, dekonstrukcije in postkolonialnega pojmovanja diaspore," je optimistična Manova. "Čeprav živimo v urbanem "britanskem" mestu, vozimo ameriške avtomobile in se oblačimo v francoske modne znamke, še vedno ostajamo zvesti kitajski tradiciji. Najraje jemo dim sum, ohranjamo kitajske obrede, zgodaj zjutraj v parku izvajamo tai či, gradimo po načelih feng šuja, večina še vedno verjame v moč številk, kar velja tudi za avtomobilske tablice."

Hongkong ostaja mesto možnosti, trga, investicij, vsi prebivalci se pehajo za uspeh, vsak dan pregledujejo borzne številke, cene nepremičnin, in načrtujejo prihodnje, vselej uspešne finančne projekte. Kot je dodala Manova, "Hongkonžanke niso gospodinje, temveč si gradijo svojo kariero in niso finančno odvisne od svojih mož. Včasih je videti, da tudi mlade zanima le posel. Kot profesorici na fakulteti mi je vse težje prebuditi željo po npr. znanju ali zanimanju za filozofijo. Večina se jih po končanem študiju takoj zaposli in nima, niti ne išče drugih aktivnosti ali interesov. Zato skušam skozi učni proces v njih prebuditi željo po drugačnosti, kreativnosti, kritičnosti, da bi spoznali tudi druge stvari in uvideli, da denar ni vse." Kljub močnim željam po čimhitrejšem koncu študija in iskanju zaposlitve je to zelo izobražena populacija; večina je dvojezična ali celo trijezična. V zadnjih desetletjih se je Hongkong močno internacionaliziral in postal nekakšna plavajoča ladja, na kateri turisti ali poslovneži potujejo do svojega pravega cilja. "Danes je kitajsko posebno nenadomestljivo regionalno finančno in svetovno transportno središče. Je prehoden kraj, kamor ljudje prihajajo in odkoder odhajajo. Celo mi, domačini, se pogosto počutimo, kot da smo neprestano v tranzitu, brez trdne vere, svoje ideologije in občutka nacionalne pripadnosti," je povedala Manova. Hongkonžani imajo statistično višje povprečje samomorov kot Slovenija – vsak dan naj bi si življenje vzeli kar trije prebivalci.

Kaja Cencelj