Hongkong ima po 31. členu Ustave LR Kitajske status SAR, ki mestu omogoča ustavno jamstvo za izvajanje politike »ena država, dva sistema«. Hongkonška vlada je zato gospodarsko dokaj svobodna in demokratična. Odkar posebno območje še tesneje sodeluje s Kitajsko, je njegovo gospodarstvo zopet v razcvetu. Hongkonški pravni sistem je utemeljen na angleškem, ustavni dokument Temeljni zakon, ki ga je sprejel tudi Nacionalni ljudski kongres Ljudske republike Kitajske, pa zagotavlja ohranitev nespremenjenega hongkonškega kapitalističnega sistema in načina življenja najmanj do 30. junija 2047.

Posvetovanje o ustavnem razvoju je spodbudil tudi lokalni vodja Donald Cang, ki je ponovni mandat nastopil 1. julija 2007. Kot je pojasnila Manova, »sodeč po mnenjskih raziskavah, opravljenih med posvetovalnim postopkom, približno polovica prebivalcev Hongkonga podpira uvedbo splošnih volitev leta 2012. Žal pa Cang še vedno meni, da bo za večino bolje, če je uvedba odložena na leto 2017, splošne volitve v zakonodajni svet pa na leto 2020.« Cangovo idejo je konec lanskega leta sprejel Vsekitajski nacionalni ljudski kongres.

Po mnenju Manove nova politična hegemonija očitno deluje dobro, zato se pravi prehod zgodil na ravni suverenosti njihove skupnosti, temveč bolj na ravni identitete. Res pa moč prehaja v roke vodje, zato Hongkonžani ne čutijo posebne politične naklonjenosti sedanji vladi. »Hongkonžani na splošno veljamo za apolitične, a vendar odgovorimo tudi na politične dogodke. Če že protestiramo, protestiramo umirjeno in organizirano. Nikoli na izkoriščamo položaja in nismo prepirljivi. Prvega julija 2003 je 500 tisoč prebivalcev tiho demonstriralo proti 23. členu (ki zagotavlja državno varnost, s katero Hongkong sam odreja zakone, ki pa morajo prepovedovati vsakršno izdajstvo, zrušenje vlade ali upor proti vladi LR Kitajski, op. a.). To ni bil le največji javni protest v Hongkongu po letu 1997, ampak tudi največji na kitajski zemlji po protestih na pekinškemu Trgu nebeškega miru leta 1989,« je razložila Manova. Takrat naj bi na Trgu nebeškega miru v prodemokratskih demonstracijah protestiralo milijon Kitajcev, vsaj toliko Hongkonžanov pa se je udeležilo shoda, ki je obsojal Peking zaradi krvavega 4. junija. Kot pred pridružitvijo Kitajski se tudi zdaj vsak december spomnijo strašnega pokola v kitajskem Nankingu, današnjem Nankingu. »Vemo, da so naše korenine na Kitajskem, a vseeno spoštujemo vso svojo zgodovino, tako kitajsko kot britansko,« je Manova opisala odnos Hongkonžanov do svoje zgodovine.
Neizrazita umetnost nenehne interakcije
H kulturni identiteti skupnosti prispeva tudi umetniško ustvarjanje prebivalstva. Po Manovi celo več kot to. »V hongkonški postkolonialni umetnosti boj med kulturnimi identitetami postane oblika hegemonije, v smislu gibajočega ravnotežja odnosov med silami, ki so naklonjene ali pa ne, tej ali oni težnji. Umetniška ustvarjalnost vključuje sam koncept kulturne identitete, izpodbija njeno stabilnost in hegemonijo ter ponovno oblikuje njen pomen in vsebino.«

Največji prelom v zgodovini hongkonške umetnosti prejšnjega stoletja se je zgodil v sedemdesetih letih, ko je konec prevlade slikanja v olju zaznamovalo gibanje Novo pisanje s črnilom. Gibanje se je zavzemalo za reformiranje stare kitajske tradicije in tudi izboljšanje zahodne akademske tradicije. »V razvitem kolonialnem svetu, prepojenim z materialnim in tehnološkim napredkom, je edinole duh črnila z negovanjem osebnega, duhovnega in etičnega umetnikom pomagal najti notranje ravnovesje. Oblika se je povezala z vsebino in rodila se je hongkonška umetnost,« je poudarila pomembnost gibanja Manova. Umetniki so dojeli, da čeprav živijo v britanski koloniji, je njihov način življenja in mišljenja tesno povezan s kitajsko tradicijo.

Hongkonška umetnost, ki je skozi stoletja ostala ujeta v konflikte med tradicionalno kitajsko in moderno zahodno estetiko, lahko prispeva le k vseprisotnemu občutku drugačnosti. Po komercializaciji in osredotočenju na zahodne tehnike in koncepte v 80. letih sta v umetnosti 90. let prevladali nepomembnost in izkoreninjena postmoderna identiteta. »Vse do leta 1997 so bili umetniki predvsem individualistični, čeprav so se izražali v mnogih umetniških formah. A njihova umetnost je bila nepolitična, osebna, neizrazita, brez posebnega sporočila, bila je individualna transcendenca, intimno raziskovanje umetniškega jezika in medijev. Prav takšna pa je tudi danes.«

Po mnenju Manove hongkonške umetnosti ni na tržišču, ker je preveč lahkotna in prilagodljiva. »Umetnice, kot so Phoebe Man, Leung Mei Ping ali Tang Jing Či, govorijo o skrajno intimnih stvareh, kot je spolnost, nosečnost, porod, o dojemanju lastnega telesa ali spominih. To je zelo osebno in v tem ni nič spektakularnega, kakršna je, denimo, kitajska umetnost, ki je ljudje ne pozabijo tako hitro. Poleg tega naši umetniki ustvarjajo pretežno nezahtevno umetnost, kot sta inštalacija ali mešana tehnika. V sebi ne čutijo nobenega posebnega poslanstva in ne ustvarjajo nič novega. Zato v hongkonški umetnostni zgodovini tudi ne obstaja nobeno avantgardno gibanje niti ne visoka umetnost.«

Ko v Hongkongu pripravijo tematske razstave umetniških del, ki naj bi imela nekaj skupnega, skoraj brez izjeme ugotovijo, da je edino hongkonško le gibanje Novo pisanje s črnilom. »Na žalost je to naša edina formula in še ta je, ironično, poskus združitve vzhodnih in zahodnih kulturnih elementov.« Manova se zato sprašuje, le kako bi lahko Hongkong imel svojo umetnost znotraj konteksta postkolonialnega diskurza, kjer je umetnost v neprestanih interakcijah? »Današnje umetniško izražanje ni nič drugega kot ambivalenten rezultat nasprotovanja različnih kultur ali nasprotovanj med prevlado in nasprotovanjem, ali na kratko: bitka za kulturno identiteto«.

Hongkong je že dolgo časa sinonim za nenehne boje med težnjo globalizacije in lokalizacije. Nenehne notranje boje domačinov psihologi povezujejo z njihovo črno statistiko samomorov – vsak dan naj bi si življenje vzeli približno trije Hongkonžani. Vendar Manova hongkonško kulturno shizofrenijo raje poimenuje harmonična dualnost nacionalizma in internacionalizacije. »Tudi na beneškem Bienalu so nas predstavili s stoli in z aparatom za kavo – to je Hongkong, kjer se ljudje in kulture srečujejo, kjer poklepetaš ob kavi ali čaju. V resnici pa smo majhen talilni lonec, v katerem se kuha perujska koruza, mehiški fižol, italijanski paradižniki, francoski polži, argentinski zrezki in indijska leča!« Takšno je po navadi tudi prvi vtis mesta, gurmanske metropole, kjer si lahko za kosilo zaželite tako dunajski zrezek kot spomladanski zavitek.

Kaja Cencelj