No, saj ne. Tako pogosti ravno niso. Vseeno pa se ob preštevanju pivnic v okolici človek najprej razveseli (fatamorganskega) spoznanja, da mesto in z njim vso deželo prežema neskončna židana volja.

A te je vedno manj. Vsaj v povezavi s pubi. Novi časi, varčevanje in tudi preklemansko visoke davščine, če smem uporabiti “gostilniški žargon”, ženejo lastnike pubov v agonijo. In iz te izhaja žalostno dejstvo, da se med približno 52.000 delujočimi pubi po vsej Veliki Britaniji marsikateri pripravlja na svojo zadnjo rundo. Od leta 2008 naj bi se jih pod bremenom manjšega pretoka po cevkah, ki vodijo iz pivovskih sodčkov, zaprlo že 4.500. Novo odprtih pa je res malo. Pri tem je zelo na mestu vprašanje, ali je nov pub sploh še lahko pub, ali prej kaj drugega.

Pubovska tradicija je vendar ključna vrednost, ki jo gost začutiti, pa naj bo to zaradi sopeče točajke, tipičnega točajnega pulta, še vedno malo kiselkastega vonja po politem (ali pa celo še po s tobačnim dimom prepojenem, kar nobeno globinsko čiščenje ne premaga), plamenom v kaminu, stiliziranih okenskih okvirjev in zbrušenih ornamentov, izrisanih na njihovih steklih, pa še zaradi česa.

Britanska ali angleška, še posebej pa londonska ljubezen do piva se je utrdila leta 1512, pravijo. To je bilo med vladavino kralja Henryja VIII., oziroma v času, ko je kuga zastrupljevala vodo, piva pa ni zmogla! Vse, kar se je tedaj pilo in ni bilo usodno, je bilo pivo!

V Londonu je danes le še pet večjih pivovarjev. Tudi to je podatek, ki redne pivce lahko skrbi. Gotovo pa prav nič dejstvo, da se je v zadnjih petih letih pojavilo kar 25 novih pivovarnic. A te so res majhne, butične. Vseeno se njihovo pivo prodaja tudi v trgovinah. Še zlasti v Londonu se v zadnjem času zelo krepi zavest, da je vsaka pinta izpitega domačega ali lokalnega piva majhen, a pomemben prispevek pri ohranjanju klenih pivskih navad v pristnem okolju.

Podobno glasna je še ena akcija prostovoljnega združenja (pivovskih) potrošnikov CAMRA, ki ozavešča, naj se neodločeni pri naročanju zatečejo k angleškemu svetlemu pivu, t. i. "aleju". Vzporedno pa se z raznovrstnimi pritiski na britanskega finančnega ministra Georgea Osborna poskušajo spraviti lastniki in trgovci s pivom. V povprečju naj bi pinta piva v London stala že 3,2 funta. 42 % od te cene so davščine. Slogan pod Osbornovim plakatnim portretom se glasi: “Tretjino vrčka ti z davki izmakne George Osborne!”

Kako žejno je glavno britansko mesto, si predstavljajte sami. Gotovo pa gre verjeti statistiki, ki pravi, da kar 60 % vseh turistov, ki v London prihajajo na obisk, zatrjuje, da ne bodo zapravili priložnosti in si bodo torej v pravem angleškem pubu privoščili vsaj en vrček piva.

Fotografije pročelij nekaterih pubov v okrožjih Camden in Islington sem posnel sredi dneva, kar najbrž tudi vpliva na zelo komorno vzdušje pred njihovim pragom.