Eden izmed tabujev, ki je skupen prav vsem kulturam, je prepoved uživanja določenih vrst hrane. Muslimani ne jedo svinjine, hindujci govedine, v naši kulturi pa po navadi ne uživamo mesa določenih divjih živali in tistih, ki veljajo za domače ljubljenčke.

V očeh povprečnega zahodnjaka tako marsikatera specialiteta tujih kultur povzroča vsaj močno zgražanje ali celo gnus, vsekakor pa se jih veliko zaklinja, da nekaterih jedi ni bi nikoli poskusili. Če izhajamo iz teorije tabuja, takšne “sporne specialitete” prihajajo iz kultur, ki imajo najmanj tabujev, povezanih s hrano. V tem so Kitajci gotovo na prvem mestu. Stereotip, da Kitajci pojejo vse, kar leze in gre, ni daleč od resnice. Bolj je jed nenavadna, večja specialiteta je. Jedilni listi med drugim ponujajo kače, žuželke na sto in en način, pse, golobe, podgane in kuščarje. Najbolj odurni pa sta predvsem dve jedi. Od tu naprej zato občutljivejšim bralcem branje odsvetujemo.

Brez milosti in brez predsodkov
Prva taka jed so sveži opičji možgani. Ubogo, velikokrat še živo žival pritrdijo v poseben podstavek, ki se hkrati uporablja za mizo. Opici potem odprejo lobanjo in gostje še tople možgane použijejo neposredno iz nje. Na srečo je ta jed vsaj uradno prepovedana. Druga se imenuje trije piski. Kitajci seveda jedo tudi miši. Ko miš razparajo, na veselje kuharja v kakšni najdejo tudi še neskotene mladiče. S toplotno obdelavo nebogljenih nedonošenčkov se sploh ne trudijo in gostu na mizo prinesejo še žive. Ko gost s palčkami miško prime, živalca prvič zapiska. Ko jo pomoči v sojino omako, sledi drugi pisk. Miška zadnjič zapiska, ko se z gostovimi čeljustmi bori za življenje. Katera jed je bolj ogabna, boste presodili sami, naj samo še spomnimo, da se v prvem primeru možgani vsaj ne premikajo več. Pa dober tek želimo.

Luka Zevnik