Obstajajo tudi neke vrste čokoladni bomboni, ki imajo obliko otroških kakcev. Ime: Chocka ca-ca! Foto:
Obstajajo tudi neke vrste čokoladni bomboni, ki imajo obliko otroških kakcev. Ime: Chocka ca-ca! Foto:

Ko jemo priljubljene gumijaste medvedke, seveda vemo, da ne jemo medvedov. No, vsepovsod oz. vedno pa ni (bilo) tako. Ko so okoli prve svetovne vojne Britanci jedli Percy Pigs, se jih veliko ni zavedalo, da je v sladici s smejočim prašičkom dejansko svinjska želatina, ki je sladici dajala obliko.

Dejansko se velikokrat zgodi, da sladice sploh niso sladke, je pa tudi res, da se pomen besede sladko razlikuje od države do države: iz lastnih izkušenj lahko povem, da beseda sladko v državah Bližnjega vzhoda dobi čisto nov pomen. Seveda so pri izdelavi sladic ključnega pomena tipične lokalne sestavine: fižol se tako pojavlja v številnih azijskih sladicah, Španci pri izdelavi pogosto uporabljajo cvetje, Mehičani pa s pekočim čilijem v sladicah poskrbijo bodisi za vaše navdušenje ali pačenje. Američani na primer pa veljajo za precej konzervativne, kar se tiče izumljanja nenavadnih sladic, seveda pa vedno obstajajo izjeme: tako kalifornijsko podjetje HotLix v slaščice dodaja insekte, črve in škorpijone. Zveni mikavno, ne?

K. T.

Tajska: Kanom Luk Čup. Marcipan je razširjen v številnih kulturah, kdo ga ne pozna v obliki sadja ali nenavadnih živalskih podob. Na Tajskem z njim naredijo še nekaj posebnega: zmešajo ga skupaj z mung fižolom in kokosovim mlekom, potem pa to maso oblikujejo v podobe zelenjave, najbolj priljubljene so majhne paprike. Sladkor in jasminova voda pripomorejo k temu, da se svetijo in so skorajda prelepe, da bi vanje ugriznili.
Japonska: vagaši Za Japonce užitka nič ne predstavlja bolje kot yams in fižolova krema. Njihova zgodovina sega daleč v preteklost: legenda govori celo o pomočniku cesarja, ki je storil samomor, ker ljubljenemu vladarju ni prinesel kraljevega prigrizka. Dandanes pogodba vagašijev ne spominja na tipično podobo sladice: bolj spominja na suši. Okus vagašija je malo sladek, tradicionalen vagaši pa ima zdrizasto notranjost. Na Japonskem je na prodaj v številnih trgovinah, najdete pa jo tudi v New Yorku in Parizu. In še cena? Zelo dostopna, le nekaj evrov.
Britanci imajo v svoji sladici tudi malo čisto prave svinjine. Percy Pigs, sprva, okoli prve svetovne vojne, le majhna slaščica, je narejena iz svinjske želatine ter okrašena s podobo smejočega prašička. Da ne boste mislili, da gre za tipičen znak slabega britanskega okusa, zanimiv podatek, da so Percy Pigse nedavno pri britanski različici modne biblije Vogue označili za modne. In okus? Dejansko povleče po okusu grozdja ali malin. Ja, še enkrat: vsebuje svinjsko želatino.
Turčija, Iran in Kitajska delijo tradicijo pišmanije, gre za mešanico sladkorja in maltoze, ki se najprej močno prijemlje na roke, čez čas pa spremeni v fino mešanico. Pišmanije dejansko pomeni obžalovanje (verjetno, ker je potrebno veliko dela za izdelavo - šala). Ob dodatku kokosa, arašidov in sezama je sladica prava kalorična bomba.
Od 50. let prejšnjega stoletja ta čokoladna sladica zasvaja številne ljubitelje odličnih sladkarij, glavno domovanje pa ima na Novi Zelandiji. Tam je v obliki ribe oblikovana sladica, narejena iz malce puhaste jagodne kreme in polita s čokolado, tako priljubljena, da je dobila tudi mesto v slovnici.
Salmiakki ali slana sladka koreninica je tipična finska sladica, ki vsebuje amoniakov klorid: ne, ne gre za kakšno razkužilo, temveč za sestrično soli. Finci salmiakki dodajajo vodki, uporabljajo pa jo tudi celo za nego konj in opic. Baje je za poskuševalca prvič precejšen zalogaj, saj ima okus po mešanici soli, amoniaka in sladke koreninice, a Finci zatrjujejo, da se človek sčasoma navadi okusa.
Francozi so znani po svojih kulinaričnih sposobnostih, kamor seveda spadajo tudi slaščičarji: Patrick Roger je mojster čokolade, ki slovi po svojih nenavadnih kombinacijah. Ena izmed njegovih umetnin je tudi pralina v obliki medveda skorajda naravne velikosti, v katerem je mešanica zmletih orehov, kakavovega masla in čokolade, ki jo prekriva plast pravcatega 24-karatnega zlata.
Ob misli na Mehiko je ena vaših prvih asociacij gotovo pekoča hrana: čili je v mehiški kuhinji nepogrešljiv in priprava slaščic ni pri tem nikakršna izjema. Salsaghettiji so dejansko sladke palčke z okusom lubenice, a z dodatkom »rdeče omake« gusano tamarinde, zaradi česar so podobni špagetom. Tamarinda daje sladici jedek okus, zaradi česar je treba imeti dober želodec. Kot pravijo poznavalci, je pojesti omenjeno sladico kot pojesti črva v tekili. Dober tek!
Mogoče je razlog, da prebivalci Madrida radi jedo sladice z vijolicami, iskati v dejstvu, da blizu mesta gojijo veliko vijolic. Lokalni slaščičar Mariano Gil je vijolične sladice začel prodajati leta 1915: sladice v obliki vijolice, imajo dejansko zelo »cvetni« okus, čeprav v prvi vrsti najbolj čutite sladkor. Sladica, ki stane kar nekaj deset evrov, je bila tudi priljubljen poobedek žene in ljubice nekdanjega španskega kralja Alfonsa.