Razlog - številnim se je mudilo v Višnjan, majhno vasico v notranjosti Istre, približno 15 kilometrov oddaljeno od poreške rivijere, da bi se pridružili množici, ki je čakala na sončni vzhod. To malo mestece je namreč vsako leto ob poletnem solsticiju (med 21. in 23. junijem) prizorišče AstroFesta. Gre za dvodnevni festival, ki se ga običajno udeleži večtisočglava množica, ki uživa v številnih koncertih, zvokih afriških bobnov, plesu okoli ognja, žongliranju z gorečimi predmeti, opazovanju zvezd - na hribčku nad Višnjanom namreč stoji svetovno znan observatorij.

Vrhunec festivala pa je nedvomno skupinsko čakanje na sončni vzhod. A glede na to, da večer poprej na ta hribček pridere množica obiskovalcev, jih peto, pol šesto uro zjutraj, na svojih nogah dočaka le peščica. Divja nočna zabava in litri alkohola pač terjajo svoje in večino utrujenost premaga že, ko črna tema začne postajati svetlejša. Prvi sončni žarki pa se takrat zdijo še tako zelo daleč. Tako se zgodi, da sončni vzhod čaka le nekaj navztrajnejših opazovalcev. No, ali pa pravkar zbujenih - s seboj obiskovalci festivala namreč privlečejo ležalnike, spalne vreče, šotore ... Nekaj deset ljudi tako okoli pol šestih zjutraj stoji na gričku in ob nežnih zvokih afriških bobnov napeto zre v točko na obzorju, v oddaljen hrib, izza katerega se nazadnje le prikaže prvi sončni žarek, nato pa ob burnem aplavzu in žvižgih še celo sonce.

"Pridite me pogledat spet čez leto dni, ko bom tako vzšlo," si najbrž misli sonce, presenečeno nad tulečo množico, ki ga pozdravlja, in nato mirno naprej sije na vse tiste, ki lezejo nazaj v svoje šotore, pa tudi na tiste, ki začnejo po hribu navzdol svojo pot v domačo posteljo. Poletje se tako res začne.