Francisca Treja zanima veliko stvari. Njegova družina, njegovo podjetje in mehiška kulinarična specialiteta carne asada so tri izmed njih. Ima pa samo eno strast: mehiško nogometno reprezentanco. "Raje bi izgubil ženo, kot videl Mehiko izgubiti nogometno tekmo," pravi njegov prijatelj.

V Trejovem krogu prijateljev ta izjava velja za kompliment in ni prav nič nenavadnega. Esteban Castillo, na primer, je nekoč razmišljal, da ne bi odplačal nekaj obrokov hipoteke in posojila za avtomobil, ampak bi se raje odpravil gledat nepomembno tekmo Mehike nekje na Karibih. In sploh ni dileme, za kateri dogodek bi se odločil, če bi bila za isti dan kot kakšna pomembna tekma Mehike napovedana poroka njegove hčere.

A Trejo in Castillo nikakor nista osamljena primera. Težko se je dokopati do točnih številk, strokovnjaki za trženje in promocijo pa ocenjujejo, da precej več kot polovica od 29,4 milijona mehiških Američanov na določen način spremlja dosežke mehiške reprezentance. S takšno navijaško bazo se ne more primerjati noben drug šport v ZDA, niti sloviti Red Sox Nation, navijači bostonske bejzbolske ekipe Red Sox. Predvsem zato, ker mehiška reprezentanca zastopa pravi narod.

"Gre deloma za nacionalni ponos, deloma pa za športni fanatizem," pravi Adam R. Jacobson, v Miamiju delujoči svetovalec za trg Latinoameričanov v ZDA in nekdanji urednik tedenskega biltena Hispanic Sports Business. "To je mehiška reprezentanca, tako da gre za ljudi, ki se združijo ne le v navijaškem duhu, ampak v duhu podpiranja njihove dediščine."

Draga odvisnost
Castillo pa ima bolj preprosto razlago: "To je kot odvisnost." In kot večina odvisnosti je tudi ta draga. Castillo, ki ima shranjenih več kot 300 vstopnic za tekme mehiške reprezentance, ki si jih je v zadnjih 24 letih ogledal na štirih celinah, ocenjuje, da so ga izleti stali precej več kot 300.000 dolarjev. "Ko pogledam moje vstopnice, si rečem: Prekleto, tukaj je dosti denarja. Ko bi ga vsaj imel v žepu. Ali vsaj na bančnem računu," pravi Castillo, ki je sina poimenoval po igralcu njegovega najljubšega mehiškega kluba.

Trejo in Castillo sta tudi del skupine okrog 60 Kalifornijcev, ki so na osebo odšteli 8.000 dolarjev in si bodo tekme Mehike ogledali na svetovnem prvenstvu v Južnoafriški republiki. To bo šesto potovanje na SP za omenjena navijača. Čeprav ju to uvršča med najdejavnejše nogometne oboževalce, njuno fanatično spremljanje tega športa v ZDA ni redkost.

V zadnjih letih je vse skupaj dobilo nove razsežnosti. Tekma, ki so jo prejšnji teden Mehičani igrali z Ekvadorjem, je na stadion New Meadowlands v New Jerseyju pritegnila 75.000 ljudi. Marca si je pripravljalno tekmo z Islandijo v Charlottu v Severni Karolini ogledalo 63.000 ljudi ... Skratka, 10 tekem v ZDA je mehiška reprezentanca v zadnjih 11 mesecih odigrala pred najmanj 51.000 ljudmi, kar je ameriški reprezentanci na domačih tleh uspelo le trikrat - največja udeležba je bila prav na julijski tekmi proti Mehiki. Ameriški sponzorji mehiške reprezentance so si zato zelo oddahnili, ko se je ekipi lani poleti po skromnem začetku kvalifikacij le uspelo uvrstiti na SP.

"Pred letom je potekala debata, da bo prava katastrofa, če se Mehika ne uvrsti na SP. V ZDA se podjetja namreč niso povezala z ameriško reprezentanco, ampak z mehiško, saj so videli, kakšna je norija oboževalcev na trgih, kot so Chicago, Atlanta in Los Angeles. Celo Seattle."

A mehiška strast do nogometa je presenetila celo tiste, ki so jo raziskovali po poklicni dolžnosti. "Tisto, kar je edinstveno pri mehiški reprezentanci, je to, da je baza oboževalcev celotno prebivalstvo. Mehiška reprezentanca je ljudem vgrajena v DNK od rojstva," pravi Doug Quinn, vodja newyorškega podjetja Soccer United Marketing, ki v ZDA skrbi za promocijo tako ameriške kot mehiške reprezentance.

Nogomet imajo Mehičani v krvi
In ta baza oboževalcev ni narasla le zato, ker je v zadnjem desetletju število mehiških Američanov v ZDA naraslo za več kot tretjino, ampak tudi zato, ker se mnogi predstavniki mehiške skupnosti ne sramujejo več svojih korenin in so ponosni na svojo dediščino.

Juan Tovar, 38-letni nogometni navdušenec iz Monterey Parka v Kaliforniji, se strinja z zgornjo trditvijo. Rodil se je v Chicagu, odraščal pa v vzhodnem Los Angelesu, kjer je v srednji šoli igral bejzbol in ameriški nogomet. "Oboževal sem nogomet. A takrat nisi želel biti ozmerjan. In v šoli nisi mogel govoriti špansko. Ni bilo kulturno sprejemljivo kot danes."

Tovar, ki je do danes mehiško reprezentanco videl igrati v skoraj ducat državah, bo letos odpotoval na svoje tretje svetovno prvenstvo. Nekaj denarja bo dodal za to, da bodo lahko v JAR vzeli petčlansko zasedbo mariachijev. "Sem ameriški državljan. Obožujem ZDA. Sem patriot na vseh področjih, razen pri nogometu. Ko gre za nogomet, si lahko nadanem mehiško majico, maham z mehiško zastavo in čisto ponorim."

Čeprav sta se 54-letni Trejo in 51-letni Castillo rodila v Mehiki, že več kot pol življenja živita v ZDA. Trejo je postal ameriški državljan, Castillo pa stalni prebivalec. "To je drugače," o nogometu pravi Castillo. "To je del mojega življenja, to je v moji krvi." Na vprašanje, od kod prihaja ta strast, si Trejo pogladi brke v slogu Pancha Ville in oči se mu zasolzijo. Nato le pokaže na svoje srce.

"Včasih si rečemo, da smo hinavci," pravi Eduardo Peralta, v Mehiki rojeni poslovnež, ki organizira pot na SP. "Večina od nas je ameriških državljanov. A za Mehiko navijam, ker je nogomet del naše kulture in me spominja na otroške čase, ko sem na ulici brcal žogo."

Mehiški reprezentanci je pripadla čast prve tekme na letošnjem SP-ju. 11. junija se bodo pomerili z gostiteljico Južnoafriško republiko.