Večina destinacij ima najmanj en tipični posladek - tisti en priboljšek, ki so ga izpopolnili do popolnosti; tista prepoznavna jed, ki je v vsakem grižljaju prežeta z zgodovino. Pri Lonely Planetu so zbrali šest mest in njihovih slavnih sladic.
Lokum v Carigradu: Ali Muhiddin Hacı Bekir je bil najslavnejši otomanski slaščičar. V Carigrad je prišel leta 1777 iz gorskega mesta Kastamonu in odprl trgovino v starem mestu, kjer je 'sčaral' slastne kuhane sladice in prosojne želekocke, ki jim Turki rečejo lokum. Danes domačini še vedno kupujejo lokum iz trgovin, ki so izšle iz 200 let starega izvirnika. Glavna poslovalnica Ali Muhiddin Hacı Bekir je blizu začimbnega bazarja.

Trgovine so tudi na İstiklal Caddesi in v tržnici v Kadıköyu. Mlajšo družinsko dinastijo so ustanovili v Herşey Aşktanu. Njihov slastni lokum lahko zapakirajo v dekorativne škatle, da lahko odnesete domov popolno darilo.
Cheesecake v New Yorku: Seveda skutno torto v takšni ali drugačni obliki pečejo in jedo po Evropi že od 15. stoletja. A Newyorčani so si sladico prisvojili v obliki newyorške specialitete cheesecake (prevod tu ni mogoč). Torto je naredila za nesmrtno restavracija Lindy’s na Manhattnu, ki jo je leta 1921 odprl Leo Lindemann. Tam so stregli različico, narejeno iz kremnega sira, mastne sladke smetane, vanilje in testa iz piškotnih drobtin, ki je v 40. letih postala izjemno popularna. Junior’s, ki se je leta 1929 odprl v Brooklynu (in je pred kratkim okrepil vrste še s poslovalnico na Manhattnu), izdeluje svojo lastno slavno različico kremaste torte s podlago iz polnozrnatih piškotnih drobtin.
Gelato (sladoled) v Firencah: V obdobju renesanse in Firenc 16. stoletja sta se dva kuharja vpisala v sladoledno zgodovino: Ruggeri, rejec piščancev, ki mu je uspel veliki met s pomočjo sorbeta, ki ga je izdelal za Katarino Medičejsko, in Bernardo Buontalenti, dobro znan arhitekt, ki je izdelal zamrznjeni posladek na osnovi sadja in zabagliona (sladica iz stepenih rumenjakov, sladkorja in sladkega vina). Oba označujejo za očeta italijanske kulture "gelata". Navadno vas bodo vprašali, ali hočete s sladoledom panno (smetano), kar je dobra izbira. Firenčani jemljejo svoj gelato zelo resno.

Med tamkajšnjimi sladolednimi "umetniki" vlada zdravo rivalstvo, saj vsi težijo, da bi ustvarili najbolj kremast, najokusnejši in najbolj svež izdelek v mestu. Okusi se spreminjajo glede na sezonsko sadje. Trije favoriti pa so: Gelateria dei Neri (stil semifreddo, cenejši od tekmecev, nudijo okuse kot gorgonzola); Gelateria Vivoli (le banjice; svoj kornet poližite na prikupnem bližnjem trgu) in Grom (novinec, ki uporablja veliko organskih sestavin).
Gula Melaka v Melaki: Ta tradicionalni posladek, narejen iz saga, palmovega sladkorja in kokosovega mleka, le redko strežejo izven domov. Čeprav se gula melaka nanaša na palov sladkor, igra tako bistven del te priljubljene sladice, da je postalo kar polno ime zanjo. Slaščico sicer lahko najdete na jedilnih listih nekaj malezijskih restavracij, še zlasti v Melaki, a brez večjih težav jo lahko naredite tudi sami, če se le dokopljete do saga.
Bruseljski vaflji v Gentu: Najboljši način, kako ločiti domačine od tujcev, je, kako naročajo vaflje. Domačini nikdar ne uživajo teh slaščic s stepeno smetano, čokolado ali drugimi bogatimi dodatki. Namesto tega bruseljski vafelj - velik, lahek pravokotnik z 20 "kvadratki", ki ga navadno strežejo v čajnicah in pivnicah - tradicionalno premažejo z maslom in posujejo le s sladkorjem v prahu. Max je elegantna pivnica, ki jo vodi Yves Van Maldeghem.
Njegova podjetna družina je posel začela na semnju s pomično stojnico z vaflji. Yves peče vaflje v družinskem, 120 let starem pekaču za vaflje, nudi pa še palačinke in omamne jabolčne ocvrtke.

Pastel de Nata v Lizboni: Z vsakim grižljajem portugalske sladice okušate majhen košček zgodovine. Portugalska slaščičarska industrija se je razmahnila, ko so Arabci v državo pripeljali sladkor. V srednjem veku so podjetne redovnice in menihi izdelovali ter prodajali doces conventuais (samostanske slaščice). Najbolj znana med njimi je pastel de nata, kremasta torta na jajčni osnovi.
Zakaj jajca? Zgodba pravi, da so si redovnice škrobile svoje redovne obleke z jajčnimi beljaki, za preostale rumenjake pa so si izmislile posebne recepte. Od leta 1837 naprej slaščičarna Antiga Confeitaria de Belém domačine spravlja v sladkorno nirvano z nebeškimi pastéis de belém: hrustljavimi testenimi gnezdeci, polnjenimi z jajčno kremo in pečenimi na 200 stopinjah Celzija, da dobijo tisto popolno zlato skorjico, nazadnje pa so še na rahlo posuti s cimetom.