Turistične ikone. Vsak priljubljen kraj ima najmanj eno. Nekatere jih imajo toliko, da zmanjka časa, preden lahko obiščete vse. Ker so pač na tistih seznamih "krajev, ki jih morate videti, preden umrete". Eifflov stolp v Parizu, Brandenburška vrata v Berlinu, Kip svobode v New Yorku, rimski Kolosej, Veliki kitajski zid, sydneyska operna hiša, Grand Canyon ...
Nekateri popotniki svoj potovalni itinerarij sestavijo okoli tovrstnih ikon. Pariz, 1. dan: Eifflov stolp. Pariz, 2. dan: Louvre. Pariz, 3. dan: Elizejske poljane. Pariz, 4. dan: Montmartre, Sacre-Coeur, Moulin Rouge.
Spet drugi se načrtno izogibajo "zlajnanih" in obljudenih točk in raje odkrivajo skrite kotičke mesta ali države.
V dvomih so tudi avtorji popotniške biblije Lonely Planet.
Trent Paton tako goreče zagovarja ikone. "Ikone so na slabem glasu in prvi bom priznal, da je ta slab sloves pogosto zaslužen. Kdo še ni stal pred Mannekenom Pisom v Bruslju, na Lorelajini pečini nad Renom ali na orjaški banani v Avstraliji in se spraševal, zakaj za vraga vsi norijo? A so ikone in so IKONE. Govorim o carigrajski Ayi Sofyi, sydneyjski operni hiši, Grand Canyonu in drugih čudovitih znamenitostih, ki vas še vedno osupnejo s svojim enkratnim obstojem, ne glede na to, kolikokrat ste jih že videli na televiziji ali pa na spominskih krožnikih."

Vrhunec človeštva
Paton trdi, da so te ikone ikonične z razlogom in da predstavljajo bodisi vrhunec dosežkov človeštva v svoji dobi (piramide, Angkor Wat), bodisi najveličastnejša dela matere Narave (Mt. Fuji, Uluru), bodisi kombinacijo obeh (Kapadokija, Cape Town). "Ikonične so, ker so neverjetne in nepozabne in edinstvene. Kar nabijte množice in ceno: ti kraji zahtevajo, da se jih vidi."
In nekaterih ikon vam pravzaprav ni zares treba obiskati - dovolj je, če jih vidite. Eifflov stolp, kip Kristusa Odrešenika in Kip svobode so vsi najprepričljivejši z daljave, kipeči in dvigajoči se nad velemesti, ki jim kraljujejo.
Če so vrste predolge, lahko tudi mirne duše katero izmed ikon izpustite - "ikone se obišče, da izboljšajo človeško izkušnjo, ne da bi jih odkljukali z nekega seznama, s katerim se nato hvalite," še piše Paton.
Edina korist: Nova profilka
Drug vidik predstavlja digitalna producentka Amy Gray: "V čem je smisel obiskovanja turističnih ikon? Seveda, lepe so na razglednicah in učinkovite kot nova, zavist vzbujajoča profilna slika na vašem Facebooku ali Twitterju, a razen tega ne služijo čemu dosti večjemu. Vidite jih povsod - na fotografijah, v filmih, dokumentarcih. Nimajo slabe reklame - v bistvu si nagrabijo vso reklamo sveta. Bolj, ko je ikona slavna in opevana, bolj me briga zanjo. Turistične ikone so nabasane s turisti, ki dobivajo tike med pozicioniranjem s svojimi kamerami in poziranjem za dobro zvadene fotografije, v mislih pa že sestavljajo besedilo za svoj naslednji blog in se izogibajo vsemu, vam bodo pač skušali na teh točkah prodati."

Seveda so ti ikonični spomeniki slavni z razlogom, a boste res lahko izkusili njihovo veličastnost z 200 drugimi ljudmi? Kako navdihujoče bo stati na vrhu Eifflovega stolpa, ugnezdeni med množico drugih turistov? Kako čaroben je sončni vzhod nad Machu Picchujem, če sence riše še gruča popotnikov, ki so prišli na isto idejo?
Kar naenkrat postanejo popotniške sanje videti te čudeže človeštva ali narave okrnjene in oskrunjene s pogosto bedastimi in sebičnimi dejanji drugih turistov, piše Grayeva. "Mislite, da ste edini štirje ljudje, ki ste se slikali na Abbey Road?"

Lepota potovanj leži v izkustvu, ne v ikoni. Kar se vam vtisne v spomin, so zgodbe o vaših izkušnjah - ljudeh, s katerimi potujete, nenavadnih stvareh, ki so se vam pripetile in nasploh kraji med temi ikonami. Bistvo potovanj je iskanje razlik od našega vsakdanjega obstoja in iskanje dobro uhojenih poti proti ikonam ni razlika, ampak le utrjevanje vsakdana. Zato ne pozirajte s poševnim stolpom v Pizi, ampak se raje izgubite po njenih uličicah. To se vam bo na potovanjih dosti bolj obrestovalo.