Zlasti če gre za smrečice iz gozda Ambrolauri na severu Gruzije. Gre za eno najrevnejših gruzijskih pokrajin ob vznožju Kavkaza, znano po rastiščih kavkaških jelk (Abies nordmanniana), ki so po zaslugi svojega vonja, temno zelenih iglic in oblike najpriljubljenejša vrsta božičnih drevesc.

A včasih je davek popolnega prazničnega drevca visok - v Ambrolauriju namreč angažirajo kar otroške plezalce, od katerih so nekateri stari komaj deset let, da se povzpnejo na 50 metrov visoke jelke in poberejo storže s semeni. In včasih za to tudi plačajo z življenjem.

"Vem, da otroci plezajo. Starši pridejo septembra do mene in me prosijo, ali bi lahko njihovi otroci manjkali pri pouku, ker pomagajo svojim očetom v gozdu pri nabiranju storžev," je za Reuters povedala Marina Gociridze, učiteljica na vaški šoli v Tlugiju. "Tekmujejo med seboj, kdo je splezal više in kdo je nabral več storžev."

Ključen vir dohodka
Sezona nabiranja storžev, ki vsako leto privabi na stotine delavcev, je septembra, za severno pokrajino Rača - Lečhumi pa pomeni ključen vir dohodka. Iz storžev nato poberejo semena ter jih izvozijo vrtnarijam in rastlinjakom, kjer potrebujejo 11 let, da vzkalijo in zrastejo v odraslo jelko. Te vrtnarije prodajajo neposredno kupcem ali pa trgovinam oz. trgovskim verigam, cene pa se gibljejo od 45 do 100 evrov.

Gozd Ambrolauri je razdeljen na parcele, ki jih vlada daje v najem zasebnim podjetjem, ki za obiranje storžev najemajo pogodbene delavce. A v praksi revni domačini pogosto ignorirajo te licence ter sami po gozdu nabirajo storže in jih prodajajo posrednikom za pičlih 40 centov na kilogram, razlaga Gociridzejeva.

Zamegljene meje
Meje med reguliranim in nereguliranim obiranjem storžev so pogosto zamegljene, saj je ob trgovini s posredniki izvor storžev največkrat neznan.

Plezalci se na jelke pogosto vzpenjajo kar brez vrvi in varnostnih mrež, saj te ovirajo in upočasnijo gibanje med vejami. "Ti fantje plezajo po drevesih kot opice," je povedal Adrian Morgan, lastnik Snowbird Christmas Trees, ene največjih vrtnarij božičnih drevesc v Veliki Britaniji, ki je obiskal gozd, ko je prišel po semena od svojega gruzijskega partnerja.

"Vlada mora prisiliti vlagatelje, da izboljšajo delovne razmere za ljudi, ki tvegajo svoja življenja za storže," pravi Rati Namgaladze, nekdanji župan Ambrolaurija. Namgaladzejev brat je umrl leta 1994, ko je poskusil skočiti z ene jelke na drugo.

Pravična drevesa
Podjetja z licencami so po Namgaladzejevi smrti sicer izboljšala varnostne standarde, a domačini še vedno storže nabirajo "kaotično", posredniki pa jim plačujejo mizerno, razlaga nekdanji župan.

Smrti nabiralcev so bile pogoste v 90. letih, ko se je gruzijsko posovjetsko gospodarstvo sesulo, zadnja smrtna žrtev pa je bila leta 2012, navaja organizacija Fair Trees (Pravična drevesa), ki vsako leto proda okoli 30.000 božičnih drevesc v Nemčijo in na Dansko.

Fair Trees je leta 2009 ustanovila danska aktivistka in vrtnarka Marianne Bols, ki svoje osebje v Ambrolauriju usposablja, jih oskrbuje z varnostno opremo in jih plačuje po slaba 2 evra na kilogram storžev, kar je od štiri do petkrat več od posrednikov. "Nihče si ne more predstavljati, kako revni so ljudje in v kakšnih nesprejemljivih razmerah živijo," je povedala Bolsova. "V vaseh ni kanalizacije. Stranišča so luknje v tleh."

Manjši delež od vsakega prodanega drevesca Fair Trees nameni sponzoriranju dijakov in brezplačni otroški zobozdravstveni ambulanti. Eden od njih, 12-letni deček, je Bolsovi septembra povedal, da že dve leti pleza na jelke s svojo družino.

Fair Trees je za zdaj osamljen v svoji pravični trgovini - zdaj je na preostalih evropskih kupcih, da sledijo zgledu, pravi Bolsova, ki meni, da se bo tradicija otroških plezalcev še nadaljevala. "Ti otroci so tako ponosni. Zdi se jim, da otrokom po vsej Evropi pomagajo pričarati božič," še pravi Gociridzejeva.