Pravila v 64-stranskem priročniku, ki ga je Kitajska izdala ob začetku teden dni dolgega državnega praznika, so sicer ostra, a jih bo, kot piše Telegraph, težko uveljaviti.
Kitajski gospodarski razcvet je rodil pravo armado premožnih kitajskih turistov, ki so v zadnjih letih postali ena najbolj vročih ciljnih skupin svetovnih turističnih trgov. Po oceni Svetovne turistične organizacije Združenih narodov (WTO) je 83 milijonov kitajskih turistov lani v tujini pustila vrtoglavih 75 milijard evrov.
A denar ti, kot kaže, ne kupi omike, saj so si Kitajci - zlasti tisti, ki poprej še nikdar niso potovali v tujino - s svojim neprimernim vedenjem pridobili tudi precej slab glas. Najbolj razvpit primer je tako tisti kitajskega najstnika, ki je na 3.500 let star tempelj v Egiptu vrezal besede "Ding Jinhao je bil tukaj".
"Nadležni, vsiljivi, glasni"
Kitajski turisti so v tujini pogosto označeni za "nadležne, vsiljive, glasne, nevljudne in nedisciplinirane", zakaj je tako, pa je v nedavnem članku ugotavljal hongkonški South Morning Post. "Starejši turisti ali tistih v srednjih letih, ki za časa politično nemirnih dni na Kitajskem niso bili deležni kaj dosti izobrazbe, se navadno obnašajo bolj neprimerno. Njihovo poznavanje države, ki jo obiskujejo, in njene kulture je pogosto nično," piše časnik.
To slabo podobo skuša zdaj komunistična partija na vsak način popraviti. Maja je tako Peking potrdil novo zakonodajo, s katero naj bi izboljšali "nacionalno podobo" države, Vang Jang, eden vodilnih politikov, pa je opozoril, da so vulgarni in vihravi turisti "pokvarili podobo Kitajcev in grozovito škodovali " ugledu države.
"Ne puščajte odtisov na školjki!"
Novi pravilnik, ki je podkrepljen s karikaturami porednih turistov, je nedvomno dodelan, pa čeprav na mestih precej nadrealističen. Če so nekatera pravila povsem razumna ("Ne psujte domačinov"), so druga naravnost čudaška. Tako turistom polagajo na srce, naj ne puščajo odtisov čevljev na straniščni školjki, na Škotskem pa naj ne kupujejo kamenja za spominke.
Kitajci naj tudi ne silijo domačinov, da jih slikajo, ne smejo urinirati ali pljuvati v javne bazene, ne smejo predolgo zasedati javnih stranišč, ne smejo sušiti robcev na lučeh ali vrtati po nosu in ustni votlini.
Dlačice v nosu bi si moral vsak spodoben Kitajec redno vzdrževati in pristriževati, pribor, blazine in letalski rešilni jopiči pa niso namenjeni za darilca, ki jih lahko odnašajo s seboj. "Če pride do nevarnosti, bo nekdo ostal brez rešilnega jopiča," opozarja pravilnik.
Kako se vesti v Španiji in kako na Japonskem?
Knjiga se loti tudi vedenja v vsaki državi posebej. V Španiji bi tako morale ženske vedno nositi uhane, medtem ko se morajo na Japonskem za vsako ceno izogibati poigravanja s svojimi lasmi. V Nemčiji se ljudi ne sme priklicati s tleskom prstov, saj naj bi bilo to primerno le za pse, medtem ko v Franciji ne smete gostiteljem nikdar podariti krizantem in rumenega cvetja.
V islamskih državah se nikakor ne sme razpravljati o svinjini, na Tajskem pa ne o kraljevi družini. Ko se v Alžiriji rokujete s tamkajšnjimi prebivalci, mora biti vaš stisk roke trden, v Indiji se ne smete dotikati glav ljudi, v Iranu pa naj ne bi komentirali oči dojenčkov.
Madžari, sodeč po knjigi, ne cenijo, če jim razbijete ogledala, medtem ko Britancem ne bodo ugajala vprašanja o njihovem želodčnem delovanju. Pa tudi: "Ko v Veliki Britaniji pozdravljate ljudi, jih ne sprašujte, kam gredo ali če so že jedli, kot to počnete doma, saj imajo to za neotesano."
Kitajski turisti naj bi bili previdni celo, ko se pogovarjajo v kitajščini: "Vse več tujcev zna kitajsko. Zato v navzočnosti neznanih ljudi ne dajajte opazk o domačinih, ne omalovažujte jih ali ne psujte."