Izkusiti to resnično življenjsko doživetje zna biti za nekoga dogodek leta, kot zna biti za nekoga drugega mazohizem prve vrste. A h katerikoli skupini se že prištevate, praznik dela na beograjski izletni točki "broj jedan" nedvomno je tako kulturni šok kot korak nazaj v čas.
Morje pločevine in žarov
Trušč in bučanje slišimo že več 10 kilometrov daleč, ko pa se približamo vznožju, nas pozdravi morje pločevine, od katerih so si nekateri odšli izborit najboljša mesta že večer poprej. Pretežno razmajani in zarjaveli avtomobili so strateško porazporejeni od travnikov na začetku avalske ceste pa vse do vrha, kjer se le stežka prebiješ med napetimi šotorskimi vrvmi in plahtami, ražnji, stojnicami in mladci na pokrovih avtomobilov.
Od daleč je vse skupaj videti kot med bombardiranjem pred desetimi leti: stolpiči dima se vijejo po celotni površini hriba, od silovitega trušča pa si na tem, da delno oglušiš. Le da se dim danes dviga od nepregledne količine ražnjev in odprtih ognjišč, trušč pa izvira od nadrealistične mešanice turbofolka in tehna, ki butata iz radijskih sprejemnikov odprtih vozil.
Kdo je "skvaril" mlade Srbe?
Bolj omikana srbska elita se pritožuje nad stanjem duha današnje srbske mladine in krivdo vali na srbske begunce iz Bosne, ki da že desetletja, še zlasti pa po zadnji vojni zatirajo bolj svetovljanske, izobražene in uglajene "avtentične" Srbe. Bridka realnost zna sicer biti, da se mladi z Avale ne odmikajo dosti od povprečne mladine (nižjih slojev?) današnjega časa: brez ambicij, ob glasnih zvokih glasbe za rajo opiti in zakajeni ob 11.00 dopoldne.
Le da tu pijančevanje poteka v duhu srbskih stereotipov in klišejev: na eni stojnici ti v lepinjo filajo čevap z ajvarjem, na drugi pred tabo vrtijo prašiča, na tretji možakar s četniško čepico z vso natančnostjo gladi robove svoje zbirke majic z motiviko Mladić/Karadžić.
Izza retrovrtiljaka pa sedemletnik nate meri s puško igračo, medtem ko njegov ata flegmatično kadi cigareto ob zvokih Mileta Kitića in zasanjano strmi v srbski večni gradbeni projekt: ponovno postavljanje televizijskega stolpa na Avali, ki so ga med bombardiranjem leta 1999 zrušili Natovi bombniki.
In naj se zdi kulturni šok 1. maja na Avali še tako velik, na koncu ugotoviš, da se prav dramatično pa spet ne razlikuje od 1. maja na Rožniku: na obeh ljudstvo konča s pleskavico in/ali pivom v eni roki, medtem ko z drugo manevrirajo vpisovanje naslovov s Facebooka v svoje mobilnike. Dobrodošli v 21. stoletju.
Več utrinkov 1. maja na Avali si oglejte v spodnji galeriji (za povečavo kliknite na sliko).

Kaja Sajovic
kaja.sajovic@rtvslo.si