Ta prostor je že 15 let uvrščen v Biosferno območje Kozjansko in Obsotelje, znotraj katerega je celotno območje Kozjanskega regijskega parka.

Pred leti je Bojanova družina podedovala zemljišče, na katerem sta stali dve razpadajoči bajti. Prvi nagib je bil, da bi vse skupaj podrli ali celo prodali, toda Bojan se je odločil, da bo ohranil duh preteklosti. Lotil se je obnove in poiskal mojstre, ki so še razumeli materiale in poznali star način gradnje iz lesa, kamna in slame. Iz dveh propadajočih bajt je tako v desetletjih obnove zrasel živi muzej na prostem.

Kozjanska domačija je danes ena redkih v celoti obnovljenih tipičnih kozjanskih hiš, ki se ponašajo s tem, da so bile delno grajene iz kamna, večinoma pa so bile lesene s črno kuhinjo. Domačija z etnološko noto je že vrsto let zaščitni znak turistične ponudbe v občini Dobje. In če je v času, ko je Bojan obnavljal Kozjansko domačijo, Kozjansko imelo pečat nerazvitosti, zaostalosti in revščine, pa je danes vse našteto zaradi ohranjene avtentičnosti postalo prednost v turizmu.

Z Bojanom sva se pogovarjala pred kozjansko domačijo, letnik 1830.

Do nas se ni prišlo z avtom, še s traktorjem s težavo

"Veste, kakšna je bila ta hiša?" me vpraša. Skomignem z rameni.

"Če povzamem besede sosedov oziroma Dobjanov, ta hiša je bila za podret. Teklo je skozi in skozi, bruna so bila na pol prhka, videlo se je od temeljev do neba, skratka žalostno je bilo."

Ampak Bojan se je odločil za obnovo. In to v prostoru, ki je bil zaznamovan z odročnostjo in odmaknjenostjo, in kjer je kulturna dediščina, vključno s stavbnim fondom, veljala za sinonim revščine in zaostalosti.

"Ja, res smo bili odmaknjeni. Do nas se ni prišlo z avtom, še s traktorjem s težavo," mi pove v smehu. Svoje je dodal še kozjanski potres leta 1974, ki je prizadel vzhodni del širšega celjskega območja z epicentrom ravno na območju Kozjanskega. Občini Šmarje pri Jelšah in Šentjur pri Celju, katerih kraji so bili v potresu najbolj prizadeti, sta takrat spadali med najmanj razvite občine v Sloveniji. Potres je rušil dimnike, strehe in ostrešja, zazijale so razpoke v stenah hiš, šol in cerkva. Najbolj prizadete so bile ravno stare stavbe.

"Šele po potresu so se začele graditi ceste, pa vodovod, takrat je stekla elektrifikacija. Napredek je k nam začel prihajati po potresu. Kaj naj drugega rečem, kot da smo bili nerazviti?"

Zdi se, da se je tudi zaradi te revščine v ljudi naselil sram. In da so tudi zato stavbno dediščino rušili in ne obnavljali.

"Ja, to je pa tisto, kar mi je najbolj grozljivo. Ljudem je bilo nerodno, sram jih je bilo. In če so imeli slamnato streho, so jo najprej zamenjali za betonsko kritino. Naslednja faza pa je bila – to moramo podreti. Bog ne daj, da bi ohranili, pa kak star les kje uporabili. Ne, treba je bilo dobiti stroj, ki to zruši in porine v dolino. In potem so se zgradile nove, grde, velike betonske hiše. Temu se je tukaj reklo napredek."

Pogosto je bila pri hiši ena plača in kar se je delalo po kmetijah, se je s pomočjo vaške skupnosti, sosedov. S tem se je tudi revščina nekako porazdelila in manj bolela.

Pojdi v Štore, pa boš imel denar!

Kozjanska domačija je danes neke vrste muzej na prostem, ki ga sestavljata dve hišici. Prva na naslovu Repuš 13 "Pr’ Šafarji" in druga na naslovu Ravno 13 "Pr’ Matijat". Pri obnovi so bili uporabljeni tradicionalni materiali les, kamen in slama. Pohištvo je staro in originalno in tudi okolje je Bojan skušal ohraniti, kar se da avtentično. Da obnoviš takšno domačijo, moraš biti malo kamnosek, napol slamokrovec in tesar obenem, mi razlaga Bojan, inženir elektrotehnike po profesiji. Starih obrti se je učil najprej pri očetu Marjanu, nato pa pri domačih mojstrih, ki so bili že takrat redek pojav. Danes je položaj še slabši, kajti vse težje je dobiti obrtnike, ki še razumejo pomen dediščine in znajo restavrirati in tesati les ter delati v starih tehnikah in z naravnimi materiali.

"Včasih, če si kmetoval ali pa se ukvarjal z domačimi obrtmi, si veljal za zaostalega. Pojdi delat v fabriko, so rekli. Pojdi v Štore pa boš imel denar. Zdaj pa imamo ta bumerang."

Ja, vsakodnevni kadrovski priliv v Ljubljano in velika mesta še danes zmanjšuje moč regijskih ekonomij, s tem pa se slabi tudi kakovost življenja v krajih, ki so oddaljeni od glavnih mest.

Zato se zdi ena od rešitev za konce, kot je Kozjansko, večji izkoristek dejstva, da je ta prostor že od leta 2010 pod zaščito Unescovega Biosfernega območja Kozjansko in Obsotelje, ter da se tu izvaja premalo znan raziskovalni program Človek in biosfera. Njegov cilj je vzpostavitev ravnovesja med človekom, naravo in kulturnim izročilom. Razglašena biosferna območja tako predstavljajo vzorčne primere za uresničevanje trajnostnega razvoja na lokalni, nacionalni in globalni ravni. Znotraj tega programa se razvijajo tudi blagovne znamke, ki bi lahko izboljšale dohodkovni položaj lokalnih prebivalcev, ki s svojo dejavnostjo varujejo naravno in kulturno zapuščino svojega prostora.

"Veste, mi tu živimo s prostorom. Privilegij tega biosfernega območja je neomejenost s prostorom. Mi nismo tako kot v mestu omejeni na 66 kvadratov, ampak na 947 kvadratnih kilometrov."

Prodajamo "nerazvitost"

Kozjansko je prostor, ki premore kar 123 jablanovih sort. Pokrajina slovi tudi po številnih znamenitostih – vse od gradov do kar 206 kvadratnih kilometrov velikega Kozjanskega parka, zavarovanega že 40 let in tako urejenega, da se je znašel na Unescovem seznamu. Toda brez skupnosti, celice, ki jo pospešeno izgubljamo, se tukaj težko preživi.

"Če ne boš pošten do soseda, ti ta ne bo pomagal, ko ga boš nujno potreboval. Kaj meni potem pomaga sorodstvo v Ljubljani? Mi se tu ne moremo iti rezervata. Zato je ta povezovalnost nujna. Brez tega tu ne moremo obstati."

In kje je meja med varovanjem narave, biosfere ter življenjem in bivanjem človeka?

"Na silo vztrajati pri tem, da ne smemo narediti nobene ceste, da moramo čisto vsako drevo ohranjati, žal, ne gre. Ljudem je treba nekaj dovoliti, da si bodo lahko odrezali kos kruha, ampak to naj bo narejeno po pameti."

Pa smo pri turizmu in kmetijstvu. In nekdanji nerazvitosti, zaradi katere so – ironično – ti konci ostali avtentični, kar je danes nova terna v turizmu.

"Mi se vračamo. To je naš napredek. Če so nekdaj kurili in dobesedno izžagali iz hiš kredence, klopi in staro pohištvo, ga mi na Kozjanski domačiji dajemo nazaj. Nekdanja zaostalost, nekdanja revščina, je danes adut v turizmu."