57-letni Cicotello je resda pri tem ohranil roko (naj spomnimo: Ralston si je moral amputirati lastno roko, da se je lahko rešil iz kanjona v bližini narodnega parka Canyonlands), toda izgubil je brata.

Američan je obtičal na previsu v No Man's Canyonu, v divjini, od Salt Lake Cityja (Utah) oddaljene slabih 300 kilometriov jugovzhodno. Njegov plezalni partner, 70-letni brat Louis, je po padcu ležal negibno 30 metrov nižje.
Cicotello je s plezalno opremo sestavil znak na pomoč "HELP", nato pa čakal. Naslednjih 146 ur je srkal vodo, grizljal pomarančo, sendvič in par indijskih oreščkov, dokler niso končno prispeli reševalci. Cicotello je preživel, njegov brat pa ne.
Zgodbe o preživetju
Gre za eno tistih redkih zgodb o preživetju v lepi, a neizprosni kanjonski pokrajini te zahodne ameriške zvezne države. Včasih se morajo ljubitelji narave in povsem običajni izletniki zateči k skrajnostim, da preživijo.
Leta 2003 je zgoraj omenjeni Ralston sam raziskoval razpoko (t. i. slot kanjon) na robu parka Canyonlands, ko mu je skala ukleščila desno roko. Ker bi sicer umrl, si je Ralston z nečloveškim pogumom sam amputiral roko. Njegova zgodba je prikazana v filmu 127 ur režiserja Dannyja Boyla, v katerem ga igra oskarjevski nominiranec James Franco.

"Če se odpravite sem, morate biti dobro pripravljeni. Reševalne ekipe potebujejo več ur, da dosežejo to območje," je povedal Tal Ehlers, član reševalne ekipe, ki je 12. marca našla Cicotellosa.
Usodni spust
David Cicotello, uradnik univerze v Tennesseeju, je o odpravi v Utah spregovoril s prijatelji, nato pa odobril pisano poročilo zgodbe, ki so jo delili z AP-jem. Družina ni želela kaj več komentirati.
Brata sta kanjone skupaj raziskovala že vrsto let. 5. marca sta se podala na šestdnevni izlet. David je svoji zaročenki pustil zemljevid, kje nameravata vsak večer kampirati, poklicati pa bi jo moral v četrtek, 10. marca zvečer.
Do drugega dneva sta bila brata že v severnem kraku No Man's Canyona. Z vrvjo sta se spustila 12 metrov do skalne police v razpoki. Do dna kanjona je bilo še 30 metrov. Načrt: Kosilo po spustu do dna, nato pa po stari konjski poti peš nazaj do roba kanjona. Louis je vstavil vrv skozi plezalni obroč in se nato pognal čez polico.
Le nekaj trenutkov pozneje je vrv ušla skozi obroč in izginila. David je klical svojega brata, toda brez odgovora. Skušal je priti do njega, a ni mogel. Kmalu je ugotovil, da bo moral ostati na polici do petka, dan potem, ko bi se moral javiti družini. V svojem nahrbtniku je imel le litrsko steklenico ledenega čaja, majhno steklenico vode, pomarančo, sendvič, energijsko tablico, nekaj indijskih oreščkov, vžigalice, baterijo, nož, volnene nogavice in jakno. Mobilni telefon je pustil v avtomobilu, saj je vedel, da v kanjonu ne bo deloval.

Do zadnje kapljice
Vsak dan si je Cicotello odmeril par požirkov vode ali čaja in nekaj grižljajev hrane. Da bi se ponoči grel, je pritrdil volnene nogavice na svojo čepico in prižigal majhne ognje vzdolž police. Po besedah Ehlersa se je temperatura ponoči spustila do ledišča. David je več ur ponoči molil nad svojim bratom, medtem ko ga je vsako noč preletaval netopir.
Reševalci so iskanje začeli 11. marca potem, ko so sorodniki brata prijavili kot pogrešana. Takrat so mu ostali le še en krhelj pomaranče, par oreščkov in 0,3 decilitra vode. Sendvič in čaj sta se pokvarila. Oklepal se je tistih zadnjih kapljic vode in si dopovedoval, da je ne bo spil, vse dokler ne bo slišal reševalca, kako kliče njegovo ime. Ni si želel gledati prazne steklenice.
Davida Cicotella so s helikopterjem prepeljali v bolnišnico v Moabu, kjer so ga zdravili zaradi dehidracije in manjših poškodb. Truplo Louisa Cicotella so prepeljali uro po Davidovi rešitvi, pokopali pa so ga v soboto.