Barve planeta so pri Nasi na tem posnetku pazljivo obdelali, da bi bile kar najbolj blizu resničnim. Foto: EPA
Barve planeta so pri Nasi na tem posnetku pazljivo obdelali, da bi bile kar najbolj blizu resničnim. Foto: EPA

Márs (tudi Rdeči planet) je četrti planet od Sonca v Osončju in sedmi po velikosti. Imenuje se po rimskem bogu vojne Marsu, zaradi značilne rdeče barve pri opazovanju na nočnem nebu. Mars ima dve majhni luni, Fobos in Deimos.

Na Marsu so skoraj najugodnejši pogoji za življenje poleg Zemlje. Je tudi zadnji notranji planet. Ti so v nasprotju z zunanjimi gosti in trdi, vrtijo se počasneje ter so toplejši. Izjema je Pluton. Razdalja med Marsom in Zemljo se občutno spreminja, prav tako tudi njegova vidljivost. V nekaterih trenutkih je tretje najbolj svetlo telo na nočnem nebu, prekosita ga le Venera in Luna. Mars se nam je leta 2003 najbolj približal. V taki legi je bil nazadnje pred 60.000 leti.

Že v prazgodovini so ljudstva poznala Mars. Egipčani so Marsu rekli Rdeči, nekaj stoletij pozneje v Babilonu pa Zvezda smrti, Grki so ga poimenovali po bogu vojne Ares, Rimljani pa so mu dali današnje ime po rimskem bogu vojne Marsu.

Mars je v svojem razvoju preživel tri večja časovna obdobja – veke. Ime so dobili po krajih, ki so najbolj podobni veku, katerega imenujejo. Najstarejši Noetov vek, ki je bil topel in vlažen je dobil ime po Noetovi zemlji na jugu, kjer najdemo podobno podnebje. Začel se je pred približno 4,5 milijardami let in trajal do začetka Hesperskega veka pred 3,5 milijardami let. V Noetovem veku je udarjanje meteoritov postajalo redkejše. Toplo podnebje je dopuščalo površinske vode. V Hesperskem veku je začela voda zmrzovati. Površje je postalo suho in začel se je prehod v tretji vek. Končal se je pred 2,5 milijardami let. Amazonski vek se je začel pred 2,5 milijardami let in traja še danes. Ognjeniški izbruhi in nastajanje kraterjev so se nadaljevali, vendar počasneje kot v prejšnjih vekih. Danes je Mars zelo suh in prašen. Razlog za to je tudi nizek atmosferski tlak.

L. D.

Poleg dveh podob planeta je na tretji označeno pristajališče Pathfinderja, ki je na Marsu pristal 4. julija 2001. Foto: EPA
Iz nedrij Pathfinderja je na površino rdečega planeta zapeljalo robotsko vozilo Sojourner, ki je posnelo dostavno plovilo. Foto: EPA
Sipine na Marsu so oblikovali tamkajšnji vetrovi. Geološke tvorbe so prekrite s sezonsko zmrzaljo, ki je na njih ostala še od zadnje zime. Ta se je na severni polobli Marsa zaključila sredi julija 1998. Foto: EPA
Vulkan Pavonis Mons - na njem se nahajajo posnete luknje - na zahodni polobli, je visok 7.000 metrov. Foto: EPA
Mars od severa do juga, vzhoda in zahoda. Oblaki so bili digitalno odstranjeni. Posebej izstopajo vulkani v provinci Tharsis (levo), ki so višji od vsega, kar premore Zemlja. Foto: EPA
Meteorski krater kaže znake (struge, kanale in naplavinske ostanke), kot trdijo pri Nasi, da se pod površino Marsa še vedno skriva tekoča voda. Foto: EPA
Skalovje je bilo oblikovano s pomočjo vetra. Gre za posnetek z najvišjo točkovno resolucijo, kar jih je bilo posnetih na drugih planetih. Foto: EPA
Stranski pogled na regijo vzhodno od Valles Marineris, kjer se nahajajo največji kanjoni v sončnem sistemu. Krater v ozadju v premeru meri 7,6 km, v globino pa 800 m. Foto: EPA
Blizu severnega pola so satelitske kamere 19. februarja 2008 prvič zabeležile plaz. Foto: EPA
Celotno, v sliko zajeto območje, meri po diagonali 1,5 cm. Okrogla tvorba naj bi bila dodaten dokaz o predhodni prisotnosti vode. Foto: EPA
11. februarja 2000, v času pred Valentinovim, je bila posneta srčna podoba, ki na najdaljšem delu meri okoli 225 metrov. Foto: EPA