Preoblečen v rezervista Rdeče armade ob kotlu, nad katerim visijo klobase, meša pasulj za kamerate, ki so se za potrebe Festivala vojaške zgodovine in ponazoritve vojaških taborov preoblekli v ruske, nemške in ameriške vojake.

Ja, Pivka se je v preteklih dneh spremenila v vojaške tabore. To, sodeč po zgodovini, nič novega. Malokatera slovenska pokrajina je namreč tako močno zaznamovana z vojsko in vojaškimi dejavnostmi kot ravno Pivška kotlina. Skupaj s širšim območjem Postojnskih vrat predstavlja eno od strateško najpomembnejših območij v Evropi. Tu čez so se skozi zgodovino selila ljudstva in premikale vojske, ki so za seboj pustile neverjetno bogat pečat vojaške dediščine in utrdbene arhitekture. Če je v času Jugoslavije navzočnost vojske tu predstavljala veliko težavo za razvoj turizma, pa se danes Pivka samozavestno postavlja na turistični zemljevid Slovenije. Vojska, ki je še pred nekaj leti tu predstavljala “razvojno oviro”, je danes razvojni potencial tega območja. Še več - Park postaja s širitvijo svoje ponudbe največji muzejsko-zgodovinski kompleks v tem delu Evrope.

"Našli smo nišo, kjer smo brez konkurence," razlaga Janko Boštjančič, ki je s svojo ekipo gonilna sila Parka vojaške zgodovine. "Ta festival govori o tem, da ljudi zanima vojaška dediščina, da imajo neki odnos do naše preteklosti. Do zgodbe, ki je del nacionalne zgodovine. Število obiskovalcev, ki nas je kljub dežju obiskalo, nam daje zagon, da je festival prerastel lokalne meje in postal najpomembnejši vojaškozgodovinski spektakel na nacionalni ravni."

Še več - da je turizem v Pivki lahko vse kaj drugega kot le gneča na cesti in mimovozeče avtomobilske kolone na poti proti Kvarnerju in Dalmaciji. Samo lani je Park vojaške zgodovine obiskalo več kot 33.000 obiskovalcev. Letos pa napovedujejo, da bo število gostov preseglo mejo 40.000. S tem se Park vojaške zgodovine, takoj za Kobariškim muzejem, uvršča med enega najbolj obiskanih muzejev v Sloveniji.

Pestra vsebina festivala
Festival vojaške zgodovine, ki se je letos v Pivki odvijal že deseto leto, pritegne pestro druščino zbiralcev vojaških ostalin, militarij, uniform, motorjev, džipov in navdušencev nad vojaško-tehnično dediščino. Predstavile so se Specializirane enote vojaške policije in helikopterske enote, naborni vozovi, srednjeveški lokostrelci, Rimljani in avstro-ogrski vojaki iz prve svetovne vojne. Skozi ruske, nemške, ameriške in partizanske vojaške tabore so ponazarjali vsakdanje življenje vojakov iz različnih zgodovinskih obdobij, njihovo opremo, uniforme, vozila in težke bivalne razmere.

"Mi s to uniformo znova postanemo vnuki svojih nonotov. Tale konkretno je avstrijska iz prve svetovne vojne, gorski regiment. Gebirgs Schützen Regiment. Večina pripadnikov je bilo na začetku Slovencev," razlaga Avguštin Saje iz Društva Soška fronta Nova Gorica, največjega slovenskega društva, ustanovljenega za proučevanje zgodovine in ohranjanje zapuščine soške fronte.

Kdaj bo druga vojna postala turistični produkt po zgledu 1.svetovne vojne? Ne da bi bolelo - brez ideoloških trenj in političnega pridiha?

"Ko mladina v šoli ne bo podhranjena z našo zgodovino."

Zvone Razinger, predsednik Zgodovinsko zbirateljskega društva Planika, je bil na Festivalu že tretje leto. Tokrat v zasedbi nemškega tabora.

"Jaz partizanske uniforme ne bi oblekel," razlaga Zvone, medtem ko se trudi vžgati ruski Dnepr, letnik 1950 z bočno prikolico. "Mi smo že v samem štartu rekli, da se gremo Nemce, Ruse ali pa Američane. Drugo je preveč povezano s politiko - partizanstvo in domobranstvo. Pa še nekaj je - meni so nemške uniforme všeč zaradi lepote. Ikonografije. Če jih primerjamo z ameriškimi ali ruskimi uniformami - tisto so bili delavski kombinezoni."

Nemški tabor v Pivki je bil v nedeljo poln ikonografije. Obešena svastika nad nemškim šotorom, nemški orli, slike firerja, improvizirani grobovi, nacistična stražarnica, strogi vojaki s črnimi SS-trakovi, ki maširajo opasani z noži in pištolami … vse to ob zvoku napeva Lili Marlen, ki se žalobno razliva skozi deževno nedeljo.

"Čudno se to sliši - da se odrasli ljudje oblačijo v uniforme. Ampak mi smo zbiratelji. Večina nas ima doma takšne in drugačne zbirke. Lahko pa bi koga zaneslo. Da bi vse to vzel zares. Takšne je pa treba takoj odstraniti. To je ponazoritev, namenjena zabavi in ozaveščanju o razmerah, ki so jih vojaki takrat podoživljali."

Ja, uniforme vojakov so kot nekakšne relikvije. Večina ponazoritvenikov na pivškem vojaškem festivalu jih je bila oblečena v replike, tisti najbolj zagrizeni pa so se odeli kar v izvirnike.

"Tole je avtentična uniforma ruskega vojaka iz leta 1943. Dobil sem jo naravnost iz Rusije. Blago je krasno. Počasi se zmoči, hitro se suši," razlaga vojak Rdeče armade ob kadečem se kotlu v ruskem taboru.

Kako drugačen človek postaneš, ko oblečeš uniformo mrtvega vojaka? "Odvisno od značaja," pravi zbiralec Samo Šavs, ki je v nemškem taboru skupaj z ekipo predstavljal Wehrmacht in Waffen SS-sile.

"Pomembno je, da če se že oblačiš v te uniforme, da te ne zanese v skrajnosti. Tu je treba biti zelo previden. Ne bom omenjal ne levih ne desnih, ampak potrebno je biti res strpen. In se zavedati, da je to samo igra. Da je to samo predstavitev, zabava in ne nazadnje, da s tem poučujemo ljudi. Zelo vesel sem bil, ko so nas mlajši spraševali še kaj drugega, ne samo za orožje. Ker to po večini zanima mladino danes, orožje. Vse drugo - od uniform, kaj vse je moral en vojak nositi, kako težke razmere so bile - vse to se pa premalo izpostavlja. To sporočilo, ki ga predajamo, je veliko več kot pa samo igra."

Sredi nemškega tabora nam še potožijo, da je zvečer premalo druženja med posameznimi tabori. Rusi in Američani so v redu, problem so partizani. Oni se namreč držijo bolj zase. Potožijo pa tudi, da so v partizanskem taboru načrtno slabo zaigrali Lili Marlen. "Nalašč zafušajo, Dolenjci na harmoniki. Pa tako lepa pesem ..."

V partizanskem taboru
In potem se v dežju podamo dalje, navkreber, kjer je postavljen partizanski tabor. Bolje zapisano dolenjska enota partizanov. Kadeči se ogenj, zadaj šotor, okoli njega zaklonišče in različne militarije. Dolenjci so lani 29. novembra formirali svoj bataljon. Prvi dolenjski bataljon šteje sedem čet, vsaka izmed njih pa od petnajst do petdeset članov.

"Na Dolenjskem je bilo kar pestro. 12. in 9. brigada in 14. divizija. Tule je bilo ogromno partizanov med vojno," razlaga poveljnik Milan Baša, oblečen v nemško uniformo letnik 1940. Partizani naj bi jo slekli mrtvemu Nemcu in nanjo našili svoje čine.

"Mi gremo na vsako predstavo, ki jo organizira Zveza borcev. Lani smo šli na trideset proslav po vsej Sloveniji, od Osankarice do Dražgoš do Javorovice nad Šentjernejem ..."

"Veste, vojska nas je naučila živeti," se v pogovor vmeša njegov kamerat Milan, oblečem v opravo partizanskega komandanta. "S to uniformo pokažem vnukom, kakšen nesmisel so te vojne in kako so se v narodnoosvobodilnem boju partizani borili za pravo stvar. Za domovino. Veste, včasih, ko je bil vojaški rok še obvezen - tedaj je bila vojska univerza za življenje."

In koga vse sprejemajo v svoje društvo, v klub zbirateljev, jih pobaramo.

"Nimamo nobenih predsodkov. Sprejmemo tudi tiste z domobranskimi predniki, samo takšni se navadno niti ne prijavljajo."

Od opuščenih vojašnic do sodobnega muzeja
Celoten festival vojaške zgodovine se je dogajal v okolici starih pivških vojašnic. Te so se za javnost uradno odprle septembra leta 2006, ko je Občina Pivka skupaj z Ministrstvom za obrambo za obiskovalce v - do tedaj razpadajočem in popolnoma uničenem kompleksu nekdanjih italijanskih vojašnic - uredila muzej vojaškotehniške dediščine z obsežno zbirko oklepnih, topniških in drugih vojaških eksponatov. Vojaški muzej je bil tedaj osrednji razvojni projekt, čeprav to ni bila enostavna odločitev - ne za Občino Pivko, še manj pa za lokalno skupnost, ki se nikoli ni dokončno sprijaznila s prisotnostjo vojske. Kljub temu pa je Park vojaške zgodovine postal verjetno najuspešnejši primer sodelovanja med Slovensko vojsko in lokalno skupnostjo pri nas.

Arhitekturno mogočen kompleks predstavlja tudi pomembno dediščino območja. Ravno iz teh vojašnic so namreč 26. junija 1991 dopoldne na ceste zapeljali prvi tanki Jugoslovanske armade in s tem začeli agresijo na pravkar osamosvojeno Republiko Slovenijo.

Festivalsko dogajanje v Pivki je motil dež, ampak v taborih se niso dali. So pa v nemškem potarnali, da bi bil že čas, da med njihove vrste zvabijo tudi nekaj mladih. "Še cel mesec po festivalu nas trga revma zaradi slabega vremena!"