V gradu se nahaja 11 apartmajev in sob, več salonov različnih stilov in dve grajski vrtni terasi. Gostje imajo tako možnost nastanitve v eni izmed grajskih soban, ki so še vedno opremljene tako kot za časa zadnjega lastnika Rada Hribarja in njegove žene Ksenije. Zanimanje za namestitev je vsako leto večje, pri čemer pa, kot je povedal Jagodic, za zdaj prevladujejo tuji gostje.

Grad je obdan z manjšim jezerom in parkom, kjer je med drugim tudi Hribarjevo golfišče. To je bilo za časa zakoncev Hribar del družabnega stičišča in zbirališča tedanjih slovenskih gospodarstvenikov, imenitnežev in umetnikov. Tako se je po njuni zaslugi na zelenicah okoli Strmola in ob jezeru že pred vojno tudi v Sloveniji igral golf. V vitrinah gradu še danes hranijo njuno opremo.

Pod grajskim objektom so tri konferenčne dvorane, ki jih najemajo predvsem podjetja, v grajski pristavi pa so junija odprli kavarno. Ta je po Jagodičevih besedah postala priljubljena postojanka za kolesarje, pa tudi za vse, ki imajo radi naravo, kulturo in zgodovino. Zanimiva je tudi za krajevne poslovneže in družine z otroki, za katere so pripravili otroški kotiček z igrali.

Občasno pripravijo tudi različne prireditve, med drugim si je bilo mogoče junija na grajski terasi ogledati glasbeno-gledališko predstavo Love for Sale z glasbo džezovskega mojstra Cola Porterja.

Poroka na gradu - na grajski ali podeželski način
Na gradu se je mogoče tudi poročiti, in sicer na grajski ali podeželski način. Grajsko poroko priredijo v enem od salonov ali na terasi gradu. Podeželska poroka, ki po Jagodičevih besedah postaja vse bolj zanimiva, pa ponuja preprost obred brez pretiranega blišča, povezan z naravo in slovensko tradicijo. Obred poteka pod kozolcem toplarjem.

Navdih za roman
Zadnji lastnik gradu pred njegovo nacionalizacijo po vojni je bil industrialec, bančnik in zbiralec umetnin Rado Hribar iz znane ljubljanske družine. Grad je kupil leta 1936 in nanj vabil nekdanjo ženo Ksenijo, ki ga je zapustila in odšla v Beograd z oficirjem in učiteljem jahanja Vladimirjem Glišićem. Ksenija se je leta 1939 s svojo materjo vendarle preselila na grad.

Ta je, kot piše umetnostna zgodovinarka Nika Leben v delu Grad Strmol na Gorenjem, ostal družabno središče tudi v prvih vojnih letih, ko so se med obiskovalce pogosto pomešali okupatorji. Znanstvo z njimi je bilo za Hribarja usodno, čeprav je gmotno podpiral partizansko gibanje. Tedanja varnostnoobveščevalna služba ga je zaradi domnevne kolaboracije skupaj z ženo obsodila na smrt in ju 6. januarja ustrelila.

Literarizirano zgodbo je v s kresnikom nagrajenem romanu To noč sem jo videl podal pisatelj Drago Jančar.