Na lov za zakladom po Benetkah je odšlo več kot 200 fotografov. Foto: Digitalna akademija
Na lov za zakladom po Benetkah je odšlo več kot 200 fotografov. Foto: Digitalna akademija
Otok Burano
Otok Burano krasijo živobarvne fasade hiš. Foto: Digitalna akademija
Sončni zahod
Pročelja se kopajo v zadnjih sončnih žarkih, ki se zlivajo nad mesto. Foto: Digitalna akademija

Prek 200 fotografov, profesionalnih in ljubiteljskih, je obiskalo Benetke, ki so tik pred vrhuncem priprav na letošnji pustni karneval. A ob našem obisku so mojstri mask zadnje podrobnosti dodelovali še doma, saj jih na ulicah tega arhitekturno bogatega mesta še ni bilo opaziti mnogo.

Seveda pa to ni preprečilo "lova za zakladi", kot so izlet poimenovali organizatorji. Zakladi, za katerimi se je podilo mlado in staro, pa so bili tisti magični trenutki, ko nastane v vseh ozirih brezhibna fotografija, ki ima v sebi zgodbo, ki jo govore barve, kompozicija in "tisto nekaj", kar znova in znova pritegne pogled.

Najprej na otok Burano
Najprej smo se za nekaj ur ustavili na otočku Burano, ki leži le streljaj proč od Benetk. Lično pobarvane hiške med sabo objemajo uličice, v katerih čas res teče drugače, bolj počasi. Domačini so se v sobotnem jutru namenili po nakupih, se vmes ustavili na kavi in klepetu s sosedi ali znanci. Da življenje na Buranu res teče po svojih tirih, postane še toliko bolj očitno, ko se znajdeš sredi Benetk.

V pričakovanju pusta
Trume turistov in Benečanov, katerih število se sicer že dlje zmanjšuje, so se zgrinjale na trg sv. Marka in okoliške ulice, kjer so se ob kavi nastavljali sončnim žarkom, ki že dajejo srameželjivo vedeti, da konec zime ni več daleč. Po kanalih se vozijo gondole, z njih pa se daleč naokoli sliši napev italijanske kancone, za katero so turisti pripravljeni globoko seči v žep.

Benetke so gotovo med največkrat fotografiranimi mesti na svetu, a to še zdaleč ni ustavilo fotografskih zanesenjakov, da ne bi iskali motiva tega mesta na količkih, ki ga v objektiv doslej ni uspelo ujeti še nikomur. Po dolgem dnevu, ki ga je končal veličasten sončni zahod, smo se polni vtisov in, kar je še bolj pomembno, novih fotografij, odpeljali nazaj proti domu. Ali uganete, o čem je beseda tekla med vožnjo domov?

... Ja, prav ste imeli. O "plenu", ki smo ga iztržili in ki je zdaj mirno počival v nahrbtnikih. Le nekaj pritiskov na gumbe in Benetke oživijo kadar koli in kjer koli.

Učitelji in učenci
O tem, kako in kod ljubezen do fotografije, sta nekaj besed povedala tudi Mojca Giacomelli, ljubiteljska fotografinja, in Oskar Karel Dolenc, starosta slovenske fotografije.

Mojca Giacomelli:
Za fotografijo sta me navdušila starša, saj je bil fotoaparat reden spremljevalec na vseh naših družinskih izletih in drugih dogodkih že od rane mladosti dalje. Najrajši fotografiram ljudi - portrete. Vendar ne "klasično nastavljanje" fotoaparatu, temveč fotografiranje portretov na kakšnem družabnem dogodku, raznih srečanjih, predvsem pa na prostem.

Oskar K. Dolenc:
S fotografijo sem se začel ukvarjati davnega leta 1953, ko mi je oče ob opravljeni mali maturi kupil malo kamero. Najljubši motivi, ki jih lovim s fotoaparatom, so narava, ljudje in živali. Za dobro fotografijo je potrebno veliko tehničnega znanja, na kar v času digitalne fotografije ljudje vse prevečkrat pozabijo.

Kaj je Digitalna akademija?
Digitalna akademija je sad volje in dela fotografskih zanesenjakov, ki želijo spodbuditi vse, ki kadar koli v rokah držijo fotografski aparat, da posnamejo dobro fotografijo. Kot piše tudi na njihovi spletni strani, je fotografija brez dvoma umetnost. Poleg tega pa je vedno tudi veščina. Veščina, ki se poglablja in postaja vse razsežnejša. Zato na akademiji organizirajo različne tečaje in delavnice, na katerih udeleženci spoznavajo svet digitalne fotografije od osnov do največjih podrobnosti.

K.T.