Vinograde po Evropi je v drugi polovici 19. stoletja množično uničevala t. i. vinska kuga - pozneje se je izkazalo, da gre za vrsto rastlinske uši (Daktulosphaira vitifoliae) -, ki je predvsem v Franciji za sabo pustila pravo razdejanje, saj so bili skoraj vsi vinogradi uničeni.

Tudi drugod po Evropi je uš, ki so jo ljubiteljski raziskovalci skupaj z vzorci trt prinesli iz Severne Amerike, uničila med dvema tretjinama in devetimi desetinami vinogradov. Severnoameriške trte so bile namreč proti malemu bitju že odporne, povsem drugače pa je bilo v Evropi, kjer so se trte (naprej v Veliki Britaniji, pozneje pa tudi drugod) začele množično sušiti. Vsi sloviti vinogradniški okoliši so nastali desetletja pozneje s križanjem severnoameriških in evropskih trt.

Edini vinograd, ki je v celoti preživel
A en vinograd je ostal pristno evropski. Skrit v Pirenejih na majhnem območju je napad smrtonosne uši preživel, dve stoletji pozneje pa postal eden francoskih nacionalnih zakladov, ob palači Versailles in katedrali Notre Dame - vinograd v bližini vasi Sarragachies (blizu mesta Gers na jugozahodu države) je Francija namreč tudi uradno zaščitila.

V vinogradu rastejo zelo stare sorte z DNK-jem, ki ga je danes mogoče najti le še redkokje. V 12 vrstah se namreč vzpenja 600 trt, ki "pripadajo" 20 različnim sortam, sedem izmed teh je unikatnih in po informacijah, ki so biologom na voljo, ne rastejo nikjer drugje, so ob vpisu med spomenike nacionalnega pomena pojasnile tamkajšnje oblasti.

Genetski zapis trt preučevali 20 let
Trte so bile posajene med letoma 1800 in 1810, ocenjujejo strokovnjaki, zanimivo pa je tudi to, kako so posajene - v dveh vrstah in v obliki kvadratov -, kar je verjetno tudi razlog, da je trtam uspelo preživeti nevarno uš, saj so precej bolj oddaljene druga od druge, kot je bilo to sicer v navadi. Biologi izjemne trte preučujejo že zadnjih dvajset let, šele leta 2008 pa jim je uspelo "narisati" celoten genetski zemljevid določenih sort, kar je pripomoglo k odločitvi francoske komisije za naravno in kulturno dediščino, da je vinograd zaščitila, poroča Reuters.

Vina iz grozdja omenjenih trt ne pridelajo dovolj, da bi ga lahko ločeno polnili, pa tudi sicer trte uporabljajo bolj za razmnoževanje - kot osnovo ali cepiče za nove (oz. tehnično gledano stare) sorte. Vinograd je sicer že osem generacij v lasti družine Jean-Pascala Pedebernada.

Stara trta z zares starega vinogradniškega območja
Vinograd spada pod območje Saint-Mont, ki ima svoja geografsko zaščitena vina (tako bela kot rdeča), vinogradništvo v tem delčku Francije pa usmerja družba Plaimont, ki ima sedež v starodavnem benediktinskem samostanu. Prav menihi tega samostana so na tem območju prvič posadili vinsko trto - in to že okoli leta 1050.

Po Franciji je sicer še nekaj (zelo ozko geografsko omejenih) vinogradov s trto iz obdobja pred rastlinsko ušjo. V zadnjih letih se vinarji oz. vinogradniki lotevajo pomlajevanja teh vinogradov in reprodukcije starih trt, da lahko pridelajo več (redkega in zato dragega) vina. Steklenica šampanjca iz takšnih trt, poimenovanega Vieilles Vignes Francaises letnik 2000 (proizvajalec Bollinger), so tako na primer prodajali po 600 evrov za steklenico.

Kot omenjeno, je to uš preživela tudi mariborska stara trta, ki ima več kot 400 let, in prekaša tudi najstarejšo francosko, ki raste v Reimsu in naj bi imela 344 let.