V vsakdanjem življenju le film ali zgodba za strašenje otrok, v noči čarovnic 31. oktobra pa je posebno ozračje. Takrat naj bi - tako legenda - mrtvi obiskali svoje najbližje, nekatere stvari pa lahko, če ste na pravem kraju ob pravem času, postanejo resničnost. In kam se morate odpraviti po izziv?

Čeprav dolgo let zgodba o duhovih otrok iz San Antonia ni bila znana zunaj meja Teksasa, je sčasoma postala del ameriške zgodovine. Seveda to ne pomeni, da morate takoj zdaj kupiti karto za Teksas, da bi 31. oktobra morda doživeli največje presenečenje v življenju ... Če pa boste slučajno tam, lahko preverite, koliko je resnice v tej legendi.

Avtobus groze
Konec 40. let prejšnjega stoletja se je avtobus, poln otrok, zataknil na križišču železnice in ceste. Čeprav podrobnosti nesreče niso znane, pa naj bi avtobus s sprednjimi kolesi že prečkal tire, medtem ko se je zadnji del zataknil med tirnicami. Ravno takrat pa je iz ene smeri prišel vlak, zaradi panike pa se večina otrok ni mogla rešiti iz avtobusa. Rešili so se le tisti, ki so pobegnili skozi okna, voznik in večina šolarjev pa je bila na mestu mrtva.

Edina pozitivna stvar, ki se je zgodila zaradi tega tragičnega dogodka, je, da je vlada sprejela zakon, s katerim so povečali varnost otrok in kakovost šolskih avtobusov. Kmalu po dogodku pa so prebivalci San Antonia začeli videvati duhove mrtvih otrok. Da bi bila stvar še bolj nenavadna, pa so se ulice v bližini nesrečnega dogodka imenovale po žrtvah. To ne bi bilo nič nenavadnega, če ne bi ulic poimenovali nekaj let prej, preden se je nesreča zgodila. Legenda tudi pravi, da naj bi vozilu, ki se zatakne na tirih na mestu nesreče, male nevidne roke pomagale, da se premakne naprej. Ali je legenda resnična, preverite sami.

Še boljši kraj, kamor se lahko odpravite, da bi srečali pravega duha, je Velika Britanija, ki je znana po svoji dolgi zgodvini, tradiciji in legendah. V državi je več kot 1.400 srednjeveških gradov in seveda za večino njih krožijo zgodbe o tem, da v njih živijo duhovi in druga nadnaravna bitja. Eden izmed takih gradov je tudi Chillingham Castle v Northumberlandu, ki je znan kot grad, v katerem živi največ nemirnih duhov. Med temi je najbolj znan Blue Boy, njegovi grozni kriki pa naj bi se skoraj vsako noč okoli polnoči slišali po gradu, pa tudi do bližnjih naselij. Potem ko kriki potihnejo, naj bi - tako legenda - svetloba obsijala zakonsko posteljo v eni izmed sob, za nekaj sekund pa naj bi se prikazal tudi duh dečka. Sicer pa so pred nekaj leti v zidu za to posteljo našli kosti majhnega otroka in ostanke modrih oblačil, v katera je bil oblečen.

Lady se sprehaja ponoči
Drugi znameniti grad, ki je bil zgrajen v 14. stoletju, je Old Wardour Castle v Wiltshireu. Slovi kot eden najbolj romantičnih dvorcev v Veliki Britaniji. Dvorec, oziroma posestvo, je znan tudi kot prizorišče snemanja filma Robin Hood: Princ tatov, a na lestvico krajev, ki jih morate obiskati za noč čarovnic, se ni uvrstil zaradi tega. Lady Blanche Arundell je med državljansko vojno v 17. stoletju skupaj s služabniki mesec dni varovala grad pred Cromwellovo vojsko. Ko je ta grad zajela, so lady zaprli in ubili. A to je ni ustavilo, da se ne bi občasno še zdaj sprehajala od dvorca do jezera, in če se boste po isti poti zvečer sprehajali tudi vi, je velika možnost, da jo srečate.

Tretji grad, ki slovi po duhovih, je zakleti dvorec Berry Pomeroy Castle, ki leži blizu nacionalnega parka Dartmoor v Devonu. Danes je ta grad, ki so ga zgradili v 13. stoeltju, bolj ali manj ruševina, a je še vedno dom več nadnaravnim dogodkom, izmed katerih je najpogostejši pojavljanje White Lady. Bela dama se največkrat prikaže v temnicah pod dvorcem ali pa na vrhu dvorca. Duh Bele dame naj bi bila Margaret Pomeroy, ki jo je v temnico zaprla sestra in jo tam pustila, da je umrla od lakote.

Če pa boste obiskali pariške katakombe ... Tja povedite še nekoga in nikoli se ne ozirajte za sabo. Tudi ne sprašujte se, kdo je tam. V pariških katakombah je več kot sedem milijonov trupel Parižanov, katakombe pa so bile del rudnika. Konec 18. stoletja so bila pariška pokopališča prepolna, ob nalivih je trupla naplavilo tudi na ulice, zato so se oblasti odločile, da bodo trupla preselili v podzemlje. Nikoli pa ne smete sami zaiti v katakombe, pa ne zato, ker bi tam resnično strašili duhovi (čeprav se morda kakšen tudi najde), ampak zato, da se ne bi izgubili. Hodniki so skupno dolgi več kot 300 kilometrov, prehodi med njimi pa so zelo zapleteni in kaj kmalu bi lahko več ur hodili v krogu, pa sploh ne bi opazili. In kdo ve, kdaj (če) bi vas našli.

Kapelica kosti za dozo straha
Na vratih kapelice Capela dos Ossos (Kapelice kosti) piše: "Me, kosti, čakamo vaše." Če boste ta napis videli, pomeni, da ste pred največjo zanimivostjo portugalske Evore. Zgradili so jo menihi v 17. stoletju, in sicer tako, da so na krajevnih pokopališčih pobirali kosti. Zadnja stvar, ki vam bo padla na pamet, ko boste vstopili, pa bo molitev. Če seveda ne boste molili za svoje življenje. Kapelica kosti je namreč zgrajena iz kosti pet tisoč ljudi, ko pa boste vstopili, ne moste mogli umakniti pogleda s stropa, zidov in stebrov. Morbiden ambient vam bo vzel sapo ...

Če pa ste res pogumni, obiščite otoček Poveglia blizu Benetk. Tam so pokopana trupla ljudi, ki so umrli zaradi kuge leta 1576, nekaj stoletij kasneje pa je otoček postal domovanje zdravnika, ki je v svoji bolnišnici mučil paciente. Lahko pa tudi obiščete sobo, v kateri se je med vojno skrivala Anna Frank. Veliko obiskovalcev namreč trdi, da lahko, ko vstopite v sobo, na neketerih mestih čutite hladen veter, ob udarcih ure ob polnoči pa naj bi se v sobi včasih pojavila tudi Anna. Kakor koli, četudi ne verjamete v nadnaravne sile, je morda bolj zabavno, da obiščete kakšen strašen kraj in se na lastne oči prepričate, da se res nimate česa bati in da duhovi ne obstajajo. Če pa ste vsaj malo vraževerni in boste ob obisku zaslišali glasove za seboj ali pa vas bo naenkrat spreletela zona, ne obračajte se ...