Bohinjska proga je v svojem času veljala za enega najlepših delov Transalpine - železniške proge, ki je prečkala Alpe in povezovala osrednjo Evropo z jadranskim delom avstro-ogrske monarhije, še posebej s tržaškim pristaniščem. Progo je leta 1906 odprl sam avstrijski prestolonaslednik Franc Ferdinand, ki je na slovenske pozdrave odgovarjal prav tako v slovenščini.

Takoj po njenem odprtju leta 1906 je po bohinjski progi stekel živahen promet. Po njej so vozili prestižni brzovlaki in danes si skoraj ne moremo predstavljati, da smo na eni večjih postaj, kot sta npr. Sv. Lucija - današnji Most na Soči ali na Bledu vstopili na vlak in se - brez prestopanj! - peljali ne le na Dunaj, pač pa tudi v Prago, München, Stuttgart, Berlin, Hamburg in druga pomembna evropska mesta. Nekateri vlaki so imeli priklopljene celo posebne zastekljene panoramske vagone, saj so se že v tistih časih zavedali lepot ob progi. Danes pa z lokalnim potniškim vlakom komajda prilezemo od Jesenic do Nove Gorice.

Muzejski vlak porabi za svoje potovanje od Jesenic do Nove Gorice dve toni premoga, za pot nazaj pa zaradi vzponov tudi do pet ton, odvisno od teže vlaka in kakovosti premoga. Vožnja pa je prava avantura in ne čudite se, če ste po koncu potovanja črni od saj.

Vožnja z muzejskim vlakom traja tri ure, vozi pa vse od maja do oktobra. Z Jesenic pelje mimo Bleda, Bohinjske Bistrice, Mosta na Soči in Kanala vse do Nove Gorice. Med vožnjo so užitek razgledi na soteske in grape, reko Sočo in Baško Grapo. Ves čas ste priča izjemnemu gradbenemu podvigu - bohinjska proga je namreč zaradi številnih predorov, viaduktov in mostov, pravo tehnološko čudo. Armada 15.000 ljudi pa jo je zgradila v manj kot treh letih - si predstavljate, kako hitro bi šele v tistem času zgradili predor Markovec?!

Ekipa Na lepše je v Kamniku obiskala Mednarodno revijo starodobnikov razreda A, katerih začetek izdelave sega med leti 1889 in 1940. Dogodek je organiziralo društvo starodobnih vozil Kamnik, udeleženci revije pa so bili izbrani po strogih merilih starodobnikov v omejenem številu, po 40 starodobnih avtomobilov in motorjev oziroma 80 čudovitih starodobnih eksponatov.

Starodobniki navdušujejo številne Angleže in Avstrijce, predvsem pa različne zbiralce, ki se navdušujejo nad tehnično dediščino. Tovrstna srečanja ljubiteljev starodobnih vozil so pomembna tudi zato, ker ohranjajo specifično tehnično kulturno dediščino in prenašajo stara znanja delovanja teh arhaičnih motoriziranih dinozavrov.

Del turistične priložnosti, ki jo ponuja obujanje tehnične dediščine, pa so tudi različni muzeji, ki vas popeljejo v preteklost. Eden takšnih je nekdanji kartuzijanski samostan v Bistri pri Vrhniki, v katerem je domovanje našel Tehniški muzej Slovenije. V oddaji pa smo izpostavili tudi muzej članov kluba ljubiteljev IMV v Novem mestu. Klub je bil ustanovljen z namenom, da se javnosti predstavi razvoj avtomobilske in prikoličarske industrije na Dolenjskem. Sprehod mimo vozil v zbirki vzbuja nostalgijo in popelje v čase, ko so še služila svojemu namenu in nekatera na svoj način ustvarjala tudi turizem. Sicer pa turizmu - kot razstavni eksponat - služijo še danes. Videoposnetki prikažejo zgodovino izdelovanja vozil - od sprva ročnega pa do današnjega, ko je večinoma vse mehanizirano.

Za konec pa še to - med snemanjem smo se v Zadru pridružili ekipi Travel Channel, ki je z voditeljem Henryjem Colom snemala priljubljeno serijo oddaj Super vožnje z motorjem - tokrat po Balkanu. Njihovo snemalno potovanje se je začelo v Ljubljani, končalo pa v Sofiji. Njihov način dela je podoben snemanju oddaje Na lepše. Snema se z majhno ekipo - snemalcem, producentom in lokalnim vodičem. Snemanje poteka z eno glavno kamero in - zaradi realnosti dogajanja - tudi brez spremljevalnega avtomobila v primeru okvare motorja. Danes je namreč trend potovalnih programov pristnost. Voditelji in vsebina morajo izžarevati strast, pa naj bo to pri kuhanju, popravilu avtomobilov ali pri vožnji z motorjem.