Če bi mu pred desetimi leti omenili, kaj bo počel danes, bi se verjetno nasmejal. Nekoč uspešen poslovnež, ki ni v 24 urah našel niti deset minut zase, je postavil svoje prioritete na glavo po obisku nekega seminarja, kjer je predavatelj postavil vprašanje: "Kdo si bo dnevno vzel deset minut časa za vas in vaše zdravje, če ne ravno vi?"

Pred nekaj urami pa je na maratonu v Velenju stopil v vlogo glavnega akterja največjega letošnjega dobrodelnega športnega dogodka. Dolenec bo do 5. oktobra, ko se bo njegov podvig končal s tekom po cesti od Trojan do Velenja, odtekel 40 maratonskih razdalj na stadionih, drugih urejenih progah in množičnih maratonih po slovenskih krajih. Ves čas pa bo zbiral denar za ustanovo Mali vitez, ki pomaga ljudem, ki so se v otroštvu spopadli s hudo boleznijo in zdravljenjem.

Pred podvigom smo izmenjali nekaj besed s tekačem in triatloncem. Pogovor si lahko preberete spodaj.

Zakaj ste se odločili za tovrsten projekt?
Pred časom, tj. nekje dve leti nazaj, sem raziskoval idejo o izvedbi ekstremnega tekaškega projekta, s katerim bi tako kot vedno zbiral sredstva za ranljive skupine oziroma posameznike. Iskal sem korelacijo in iz izhodišča, da je dolžina maratona 42 kilometrov (in še nekaj metrov zraven), prišel do odločitve za izvedbo 42/42. Tako je začel nastajati projekt 42 maratonov v 42 dneh.

Kako vam je uspelo k projektu privabiti osebnosti, kot sta Borut Pahor in varuhinja človekovih pravic? Kakšno vlogo bosta odigrala pri tem?
Predvsem sem privabil omenjena v sodelovanje oz. k podpori s podobnimi projekti, ki sem jih že izvajal v preteklosti. Oba sem spoznal osebno. Gospoda predsednika sem spoznal na sprejemu za prostovoljca leta v mesecu maju prejšnjega leta, kjer sva se pogovarjala o tekaških podvigih, ciljih, o samem teku in sva prišla do iztočnice takrat nastajajočega projekta 42 maratonov v 42 dneh. Bil je takoj navdušen in je izrazil podporo, če se odločim za realizacijo. Odločitev je bila nato narejena po preizkusu lani, ko sem odtekel deset maratonov v desetih dneh. In potrditev Boruta Pahorja za častnega pokrovitelja projekta.

Gospo varuhinjo človekovih pravic sem tudi spoznal lani, in sicer na plesnih predstavah Življenje je vrednota, ki so bile prav tako namenjene pomoči malim vitezom. Oba sva bila skupaj na vseh plesnih predstavah – 21 predstav od pomladi 2017 do poletja 2018 – in sva takoj našla isti pogled glede sodelovanja ter podpore tudi v tem projektu.

Kako so potekale priprave? Koliko tekaških treningov je potrebnih za nekaj takšnega?
Priprave so sestavljene iz fizičnega treninga in psihološke priprave. Poudarek in najpomembnejši del je seveda psihološka priprava, ki zajema 80 odstotkov vsega oz. je zame ključen dejavnik. Fizični del pa je tisti, ki mora biti v tistih 20 odstotkih dovolj dober, načrtovan in s takšno bazo ter nadgradnjo, da se tak projekt lahko dokonča. In začne, seveda.

Sam fizični trening je sestavljen iz različnih faz priprav: na vse tekaške kilometre iz prejšnjih let – kilometrina vsako leto je od 2.500 do plus 3.000 kilometrov – je bil trening od oktobra lanskega leta do junija letošnjega leta večplasten: trening moči, trening core (notranje mišice), trening plavanja, trening kolesa, joga in razgibavanje. V najkompleksnejšem obdobju – na začetku leta 2018 – je bilo število treningov osem ali devet enot na teden, nato sem prešel v zadnji interval tekaških treningov, ki so bili prepleti različnih dolžin – od 10 do 80 kilometrov – nekajkrat tedensko.

Ne smem pa pozabiti omeniti spremljanja in podpore Inštituta za šport in medicino iz Ljubljane, s katerimi smo spremljali napredek in smer treninga in kateri bodo z mano tudi ves čas projekta. Pomembno vlogo v celotnem obdobju ima pa seveda prehrana, ki mora biti prilagojena vsem oblikam obremenitev – porabo mora dopolnjevati vnos kakovostnih hranil.

Kakšni so vaši cilji za vsakega izmed 42 dni? Želite vsak maraton odteči v določenem časovnem limitu?
Najpomembnejši cilj v teh 42 dneh je gibanje za male viteze. Težko je v napisanih besedah izraziti, kaj vse je v tem motu, pojmu. Gibanje za male viteze je tako širok pojem, ker vključuje same male viteze, druženje z njimi zadnje leto in pol, spoznavanje z njimi in spoznavanje njihovih vsakdanjih težav, so delavnice izdelovanja izdelkov s Tadejo, kjer jih je motivirala k ustvarjanju – če bodo ti izdelki zdaj namenjeni kot zahvala vsem tistim, ki bodo kot prostovoljno štartnino namenili na vsakem od teh dogodkov. Gibanje za male viteze je ples po 21 odrih plesne skupine Katja Dance Company, s katerim so pomagali malim vitezom, ter je gibanje vsakega od udeležencev na teh dogodkih, ki je pripravljen narediti korake za male viteze. Eden večjih ciljev je tudi, da pritegnem tiste, ki nekako v zadnjem obdobju ne delajo veliko za svoje zdravje, ne skrbijo za zdravje – in bom najsrečnejši, ko se bodo našli takšni, ki mi bodo osebno rekli, da so "dvignili rit" in prišli na dogodek in naredili gibanje. Kakršno koli, je lahko samo hoja, kratek tek, je lahko razgibavanje v sklopu pripravljenih dogodkov.

In je povezovanje rekreacije, športa in dobrodelnosti ter sodelovanja velikega števila lokalnih oblasti v enem dogodku. Dogodku za male viteze. Moj cilj pa je odteči vsakega izmed teh maratonov v štirih urah, toliko kolikor traja dnevna prireditev v teh krajih, ki so na tekaškem zemljevidu. V ozadju je veliko "tveganj", a jih bomo nadzorovali in šli iz dneva v dan, iz maratona v maraton. Vsak maraton je "tekma" zase.

Kaj vas kot tekača žene naprej, s čim premikate meje in se dvignete nad bolečino?
Imam dva športa – tek in triatlon. Tek je način moje dobrodelnosti in s tekom želim pomagati drugim. Lani so bili to lačni, letos so mali vitezi, pred časom so bile to druge socialno ogrožene družine ali posamezniki. To je moja motivacija in to je način kot psihološki prijemi, s katerimi grem prek bolečine. Nekoč sem izjavil in zapisal na blogu, da tekmujem v svojih tekmah in ne v prirejenih tekmah, kjer se posamezniki podijo za "časom" in dokazujejo s sebki na določenih profilih, in kjer je edino merilo zbiranje sredstev za druge. Sestavim svojo tekmo, postavim svoj cilj in odtečem svojo tekmo – to me žene – in seveda rezultat, s katerim potem dejansko vidimo učinke pri ljudeh, ki se jim s sredstvi pomaga.

Procesi, ki pa so v ozadju in s katerimi se spoprijemam v sami izvedbi ekstremnega podviga pa so preplet kompleksnih razmišljanj, vizualizacij in zapiranja v svoj svet razmišljanj, v svoj zaprti prostor, kjer ustvarjam vse podobe in s temi premagujem vse "fizične" težave.