V časih, ko je protikadilska gonja v večjem razmahu kot kdaj prej, je težko reči, ali je Alexander Schoppmann podjetnik s čutom za dober posel ali pa samo mož, ki je slabo precenil situacijo. Kakor koli že, Schoppmann stoji za letalsko družbo Smintair, Smokers' International Airways, ki naj bi že marca naslednjega leta med Tokiem in Düsseldorfom prevažala – uganili ste – kadilce.

Družba Smintair bo poskusno začela delovati le z dvema najetima boeingoma 747, na krovu katerih bo smelo kaditi prav vseh 138 potnikov. In to še ni vse: ljudjem bo za 6 oziroma 10 tisoč evrov (kolikor bo stala povratna vozovnica v poslovnem oziroma prvem razredu) osebje streglo na vse mogoče načine, manjkali pa ne bodo niti od običajnih precej širši sedeži in televizijski ekrani. Schoppmann, ki je zadnjih 25 let razvijal svojo idejo za razkošje v zraku, je sklenil v Düsseldorfu začeti zato, ker tam živi približno 15 tisoč japonskih poslovnežev, ki se večkrat vračajo v domovino. In seveda sta Japonska in Nemčija tudi deželi z nadpovprečno visokim številom kadilcev.

Velika, debela laž
Schoppmann, ki na dan pokadi okrog 30 cigaret, se za statistike o škodljivosti pasivnega kajenja ne zmeni kaj prida, zdijo se mu celo “velika, debela laž.” Razlog za prepoved kajenja na večini poletov drugih letalskih družb po njegovem ne tiči v skrbi za zdravje potnikov, ampak v – denarju. Letalski prevozniki naj bi skušali prihraniti predvsem pri porabi goriva in filtrov za klimatske naprave. Na spletni strani Smintaira lahko najdemo zanimivo teorijo: “Včasih (ko je bilo kajenje na letalih še dovoljeno) je bil zrak na krovu boljši kot v večini zaprtih prostorov na Zemlji, to pa zato, ker je v kabino svež zrak prihajal od zunaj. Zdaj pa samo prečrpajo isti zrak skozi filter in ga vrnejo nazaj v kabino – družba prihrani denar, vi pa dobite brezplačen glavobol.” Čeprav je to dražje, so pri Smintairu sklenili zopet zračiti “po starem” – z uporabo zraka od zunaj – in zato obljubljajo, da bodo s kakovostjo zraka zadovoljni tudi morebitni nekadilci na krovu.

“Ne gre toliko za samo kajenje kot za to, da so naši potniki odrasli in zreli ljudje, ki ne potrebujejo nekoga, da se odloča namesto njih. Kajenje je samo ena od svoboščin, ki jih rade volje omogočamo.”