Ura in 29 minut.

V tem času lahko po 138 po večini avtocestnih kilometrih dosežem še en skrajni konec naše države – Ukanc, nad katerim gospodarita Komarča ter skrivnosten in mističen slap Savica. Ovinkasta pot do Kočevja, po kateri se poleti vijejo avtomobilske kolone proti obmejnim Delnicam, odskočni deski za kvarnersko obalo, me vodi skozi nepregledne gozdove. Med vožnjo začutim tišino neukročene narave, v kateri popotnik ni gospodar, ampak obiskovalec. Od Kočevja, ki je za Osilničane najbližja prestolnica, me do moje destinacije loči še skoraj ura. Ko končno uzrem smerokaz za Osilnico in ko me obcestna tabla opomni, da je skoraj tisočmetrski prelaz Strma Reber odprt, si kar nekoliko oddahnem in prvič začutim, da se bližam deželi Petra Klepca. Legenda pravi, da je nekoč ta dobrodušni, a prestrašeni pastir pred sončno pripeko z vejami zavaroval spečo gorsko vilo, ta pa mu je v zahvalo podarila nadnaravno moč. Vrstnike, ki so ga venomer zbadali, je spravil k pameti, ko so v osilniško dolino prihrumeli Turki, pa je iz zemlje izruval smreko in jih pregnal iz teh krajev.

Visoke, tudi več kot metrske obcestne stene napluženega snega ter prikaz občutno nižje zunanje temperature na avtomobilski armaturni plošči dajo vedeti, da se približujem znamenitemu prelazu. Kmalu po osvojitvi njegovega vrha me pozdravita velika lesena skulptura Petra Klepca in prva od znamenitih 19 serpentin Strme Rebri, leta 2007 zgrajene ovinkaste ceste, ki so jo odkrili tudi holivudski filmarji, veliko pred njimi pa motoristi, kolesarji in longboarderski adrenalinski navdušenci, ki z rolkami z vrha prelaza proti Osilnici drvijo s hitrostjo tudi 85 kilometrov na uro. Cesta proti Strmi Rebri je domačinom občutno skrajšala pot do Kočevske Reke in naprej do Ljubljane. Mali Vršič, kot serpentinasti cesti tudi rečejo domačini, ponuja dih jemajoče razglede na osilniško dolino, Kočevsko in hrvaški Narodni park Risnjak. Ko se s Strme Rebri cesta s 14-odstotnim naklonom spet vzravna, kmalu prispem v naselje Sela, kjer me na desni pozdravi gostišče Kovač. Deluje že od leta 1860, ko je prapraded zdajšnjega lastnika tam postavil manjšo trgovino in vaško gostilno, v kateri so se radi ustavljali furmani. V 70. letih prejšnjega stoletja so bile v Osilnici kar tri gostilne, izvem od priletne domačinke.

Osilnica je bila nekoč pomembna trgovska postaja med Belo krajino in Notranjsko. Osilničani so od nekdaj živeli z roko v roki z ljudmi na drugi strani Kolpe, zato ne preseneča, da je tam veliko mešanih zakonov. Najtemnejše čase so ljudje v osilniški dolini doživljali v drugi svetovni vojni; v italijanskih taboriščih je umrla več kot polovica prebivalcev osilniške doline.

V občini Osilnica, najmanjši slovenski po številu prebivalcev, je prijavljenih približno toliko ljudi, kot je dni v letu, dejansko jih tam živi vsaj 100 manj. V dolini vztrajajo po večini starejši, zaposlitev ni in tudi zato se mladi izseljujejo. Le še okoli 20 jih živi v Osilnici in okolici. V kino in diskoteko se mladi največkrat odpravijo v Tršče ali Delnice na Hrvaškem, na koncerte v Kočevje ali Ribnico, po opravkih pa vsi Osilničani v uro oddaljeno Kočevje. Ljudi ob zgornjem pritoku Kolpe pa bodri tudi vstop Hrvaške v schengensko območje. Slovensko-hrvaška meja se je po letu 1991 spet odprla, s tem pa se odpirajo tudi nove možnosti za navezavo gospodarskih stikov in odprtje novih delovnih mest. Edino zlovešča visoka bodeča ograja, ki naj bi prebežnikom preprečila nezakonit vstop v državo, še kazi podobo dežele ob Kolpi.

V Osilnici letos v šolskem razredu v občinski stavbi ni niti enega učenca. Osem osilniških otrok se mora voziti v Osnovno šolo v Faro pri Petrini. Kako pomembna za življenje v kraju je šola, dobro ve tudi županja Osilnice Alenka Kovač, ki je v te kraje prišla iz Mojstrane. V pogovoru za Prvi program Radia Slovenija, ki se je v sredo ves dan v živo oglašal iz Osilnice, se ji ob vprašanju, ali se je privadila na ljudi v dolini ob Kolpi, zarosi oko, žalosti pa jo, da Osilnica že 20 let čaka na dom starejših občanov.

Več o tej žgoči problematiki kraja lahko poslušate na povezavi:

S klikom na to povezavo pa tudi izveste, kaj osilniška županja rada jé in katere živali se najbolj boji.

Dom starejših pa ni edina razvojna težava osilniške občine. Tamkajšnji občani si želijo tudi dolgoročnih ukrepov države pri zagotavljanju dobrih cestnih povezav z notranjostjo države. Osilničane so lani jeseni zelo prizadele narasle vode, ki so ogrožale celo domove in povzročile za več kot dva milijona evrov gmotne škode. Država jim je sicer hitro priskočila na pomoč in sanirala vsaj nekaj poškodovanih cest, a pot do zavarovanja cestnih bregov pred plazinami in popravila številnih mostov bo še dolga.

Neokrnjena narava v Osilnici in okolici privablja obiskovalce od blizu in daleč. Kolpa jih mami k spustom z rafti, s kajaki in kanuji ter z raznolikim ribjim življem, zato je tam priljubljeno muharjenje tudi metrskih sulcev po načelu “ujemi in spusti”. Nad Kolpo bedita Kuželjska in Loška stena, ki z ladijskemu premcu podobno prepadno steno kraljuje nad čudovito sotesko. Prelepe poglede ponujata tudi Šajbnik in Krempa, vrhova, ki ju maja krasijo tisoči cvetovi narcis.

Skrite kotičke dežele Petra Klepca se da odlično odkrivati tudi s kolesom. Kar nekaj kolesarskih poti je speljanih po gozdu, a nikar s kolesom ali peš ne vstopajte v tihi in samotni svet pragozda Krokar, ki je vpisan na Unescov seznam svetovne naravne dediščine kot najbolj ohranjen bukov ekosistem po zadnji ledeni dobi. V pragozdu živita tudi posebni živalski vrsti, hrošček alpski kozliček in sova kozača. Gozdovi ob Kolpi so tudi dom rjavega medveda, risa in gamsa, v zadnjem času pa tudi volka.

Poleg čudovite narave dolina ob Kolpi premore tudi kulturno dediščino. V Bosljivi Loki vam bodo starejši pripovedovali zgodbe potujočih urarjev – vurmoharjev, ki so nekaj mesecev na leto potovali po svetu in si služili kruh s prodajanjem in popravljanjem ur. Zaselek Ribjek, v katerem menda gojijo najboljše postrvi v državi, slovi po cerkvici svetega Egidija iz leta 1697. Cerkvica Svete Ane pa je romarski kraj, ki ponuja tudi čudovite poglede na okoliško hribovje in Kolpo. Domačini so ponosni še na rojaka, akademskega kiparja Staneta Jarma.

S turizmom se z izjemo Kovačevih, ki jim ta gospodarska dejavnost že dolgo reže kruh, spogledujejo še precej sramežljivo, a nova pridobitev – optično omrežje – utegne spremeniti tudi slabo demografsko sliko zaselkov v osilniški dolini. V Evropi je malo takšnih naravnih oaz, kot je osilniška, in ob obisku zagotovo ne boste ostali ravnodušni. Z željo po odkrivanju novih skrivnosti na skrajnem jugu države se je iz Osilnice vračala tudi terenska ekipa Prvega programa nacionalnega radia.