Vijugasta cesta, ki se na eni strani oprijema s tropskim atlantskim gozdom poraščenih goratih obronkov verige Serra da Bocaina, na drugi pa ponuja dih jemajoče razglede na Južni Atlantik in skrite peščene zalivčke.

Pelje nas mimo nasadov banan in manioke ter mimo starih plantaž sladkornega trsa iz 17. stoletja, pa mimo veličastnih vil najbogatejših Brazilcev (ena od njih je bila kulisa za hollywoodsko franšizno sago Somrak) in mimo marin, kjer so zasidrane njihove snežno bele jahte.

To območje, zavito v koprenaste meglice, ki se spuščajo nad staro slikovito kolonialno mestece z bujno zelenih, do 1.300 metrov visokih pobočij, je zaradi svoje kulturne dediščine in bioraznolikosti vpisano na Unescov seznam svetovne dediščine.

Atlantski deževni gozd, ki se razteza vzdolž brazilske atlantske obale, čeprav so ga v času kolonizacije in po njej izsekali za kar 80 odstotkov, namreč velja za biotsko najbolj raznoliko območje na svetu, celo bolj od Amazonije.

Skriti raj

Gozd je poraščen z bananovci, ingverjem, orhidejami, tropskimi ovijalkami, papajami in mogočnimi tropskimi drevesi, poln je slapov in skritih tolmunov, medtem ko razgled na drugi strani ni nič manj osupljiv, z zalivom Ilha Grande, polnim majcenih tropskih otočkov, ki s tem dajejo okolici Paratyja pridih znamenitega vietnamskega zaliva Halong ‒ a z manj turisti in z manjšo komercializacijo.

Paraty sam sega v čas portugalskih kolonizatorjev v 16. stoletju in se ponaša z izjemno ohranjenim starim mestnim jedrom belih kamnitih hišk s pisanimi polkni, vrati in škrlatnimi bugenvilijami, ki se vijejo po pročeljih.

Sem ter tja izvesek opozori "cachacaria" ‒ tu namreč iz sladkornega trsa destilirajo ene najbolj kakovostnih cachac v državi, alkoholne pijače, ki služi kot osnova za najbolj znan brazilski koktajl, caipirinho.

Zlata mrzlica

A ni samo sladkorni trs tisti, ki je pritegnil kolonizatorje v Paraty. Še bolj jih je premamilo zlato. Leta 1696 so namreč v gorah Minas Geraisa v zaledju odkrili takrat najbogatejše zaloge zlate rude na svetu, iz Paratyja pa so to zlato nato z ladjami prevažali v Rio de Janeiro in od tam na Portugalsko.

Zlatokopi v Minasu so nakopali kar 70 odstotkov svetovne proizvodnje zlata v 18. stoletju, pri čemer ga je velika večina romala v Lizbono, ki so jo takrat ravno obnavljali po potresu.

A kolonizatorji so svojo sled pustili tudi na tem območju, kjer so v zlatih časih med letoma 1725 in 1750 v prav posebnem slogu, t. i. baroku Minas Geraisa, zgradili mesta, polna cerkva, graščin in meščanskih hiš, ki so se ohranile do danes in pričajo o bogati in turbulentni zgodovini tega dela Brazilije.

Temačna sužnjelastniška zgodovina

Zlata mrzlica je vodila tudi do gradnje "zlate poti", "Caminho do Ouro", 1.200 kilometrov dolge s kamni tlakovane strme ceste, ki je povezala obalni Paraty z rudniki Diamantine v notranjosti.

Po tej zlati poti (danes je en del namenjen pohodništvu) so v Paraty z mulami prevažali ne le zlato, ampak tudi rudarje, zaloge in afriške sužnje.

Kot povedo domačini, to niso bili samo zlati časi, bili so pogosto tudi zelo temačni časi, saj je bila prav Brazilija zadnja država zahodnega sveta, ki je odpravila suženjstvo ‒ a ne preden so iz Afrike v 360 letih (1501‒1866) prepeljali kar 4,9 milijona sužnjev (40 odstotkov vseh, ki so romali v obe Ameriki), ki so delali v rudnikih in na plantažah.

Preporod prinesla cachaca

Zlati časi za Paraty so se počasi začeli iztekati konec 18. stoletja, ko so izčrpali zlate zaloge, a ne za dolgo, saj so plantaže kave in posledično trgovina z njo v 19. stoletju poskrbeli za nov preporod mesteca, še drugi preporod pa je prinesla cachaca.

A ker je bila cesta, ki je povezala Rio s Sao Paulom, zgrajena šele v 70. letih prejšnjega stoletja, je Paratyju uspelo ohraniti dobršen del privlačnosti in pristnosti, tako da sprehod po njem še danes spominja kot sprehod v neke pretekle čase.

Ulice so še vedno okorno tlakovane ter dostopne samo pešcem in konjskim vpregam, obledele fasade še vedno poslikane v enakih portugalskih vzorcih, večina arhitekture nespremenjena zadnjih 250 let.

Idilični Paraty je v resnici danes zelo blizu raju na Zemlji.