Skoraj na nič pa se je njihovo število skrčilo, ko sem jih povprašal, ali so se povzpeli tudi na kakšno izmed njenih gora.

Korzike je s površino 8.680 kvadratnih kilometrov komaj za dobro tretjino Slovenije in povrhu je še otok, pa čeprav četrti največji v Sredozemskem morju. A kljub temu se lahko pohvali s čisto zaresnimi gorami. Te v notranjosti prekrivajo kar dve tretjini površja, najviše - 2706 m visoko – pa se vzpno z Monte Cintom. Med korziških "velikih šest" spadajo še dvatisočaki Monte Rotondo, Paglia Orba, Monte Padru, Monte d'Oro in Monte Renoso. Med vrhove se zajedajo globoke rečne doline, med njimi pa se skriva tudi 43 ledeniških jezer.

Zrcalce, zrcalce na steni povej, katera ...
Pri tako bogati ponudbi se je prav gotovo težko odločiti, v katero strmino zagristi. Midva sva se zatekla po pomoč k odličnemu poznavalcu korziških gora Miretu Steinbuchu, ki je skupaj z ženo tudi pripravil vodnik po Korziki "Gore med nebom in morjem" ter ga l. 2008 objavil kot prilogo k Planinskemu vestniku št. 3. Odgovor je bil nedvoumen: 2525 m visoka Paglia Orba. Steinbuch je zanjo med drugim zapisal: "Tura samih superlativov. Najlepša dolina, najlepši vrh, najlepši tolmuni, najlepši sončni vzhod /.../." Gora je menda sedmi najvišji vrh Korzike (štetja so različna), njena podoba pa najbrž najprepoznavnejša med vsemi korziškimi lepoticami.

Vzpon - en sam užitek
Pešpot na Paglia Orbo se začne onstran ceste, kjer se za modrimi črtami odpravimo v brezov gozd. Ta je razmeroma redek, tako da nam ne nudi prav veliko sence. Zato veljajo že tu opozorila: ste se pred močnim soncem zavarovali z zaščitno kremo, niste v avtomobilu pozabili ustreznega pokrivala, imate v nahrbtniku sončna očala, ste se založili z dovolj pijače? V gozdu se nam hitro pridružijo belo-rdeče črte, ki označujejo GR 20 (Grande Randonnée 20), daleč najslavnejšo korziško pohodniško pot, ki po dolžini preči skoraj ves otok.
Po tako združenih poteh se v pol ure sprehodimo do Bergerie de Radule (1370 m), na kateri - kot povsod - praviloma plapola korziška zastava. Kljub svoji skromnosti ponuja pohodnikom osnovna okrepčila. Čeprav poletje ni najboljši čas zanj, velja povprašati tudi po brocciu, zelo mladem ovčjem ali kozjem siru z zaščitenim geografskim poreklom. Tamkajšnji je kozji, kar zaradi množice živali, ki med skalami stikajo za zelenjem, ni pretežko uganiti.

Za nas je pri pastirski koči zelenja, ki bi nas varovalo pred soncem, nepreklicno konec. Nas pa vsaj v mislih hladi pogled na Golo, ki je tu še potoček. Ta izvira prav pod Paglia Orbo, teče za kočo in po 90 km, kar pomeni najdaljšo korziško reko, konča v Tirenskem morju. Mi ga malo nad kočo prečkamo po mostičku in ga nato lep čas spremljamo po strugi navzgor. V spodnjem delu doline dela prikupne kaskade in tolmunčke, v katerih se je mogoče celo okopati, saj poleti voda ni premrzla.
Po slabe pol ure se vrnemo na njegov orografsko desni breg. Kmalu pred seboj prvič zagledamo drzno piramido Capu Tafunata (2335 m) in s te strani bolj oblo Paglia Orbo. Oba imamo nato med zmernim vzponom po dolini ves čas pred očmi. V levo se odcepi vijoličasto-oranžno označena steza proti Bocca di Guagneroli in Refugu de Puscaghji, za katero pa se ne menimo. Ko pridemo še višje, lahko ostro oko na skalnem »balkonu« pod Paglia Orbo opazi zavetišče. Zdaj tudi naša pot krene levo iz doline na greben. Prav je, da ji sledimo, a očitno ji številni ne, saj je tudi po dnu doline ob strugi videti dobro uhojeno, a nemarkirano stezico. Katero koli pot izberemo, smo v tri četrt ure pri prej opaženem Refugu Ciuttulu di i Mori (1991 m). Pri njem je že skrajni čas za počitek in malico.

Brez vrh(unc)a?
Zame se je žal tu pot končala. Nisem vzel dovolj resno opozorila poznavalcev, da je treba na Korziki v hribe zelo zgodaj zjutraj, najbolje še v temi, kajti okoli poldneva se vrhovi praviloma zavijejo v oblake, popoldne pa se zna iz njih celo močno uliti. V vsakem primeru je markirane poti proti vrhu pri zavetišču konec in smer kažejo le še možici. Ko sem se ravno pripravljal, da bi šel pogledat, kako je to videti, so se od zgoraj vrnili štirje Francozi, ki so zaradi slabe vidljivosti obupali nad nadaljevanjem vzpona.

Tako samo iz literature vem, da se je treba povzpeti na sedlo med Capu Tafunatom in Paglia Orbo, imenovano Col des Maures (2155 m). Tam je čas, da pospravimo palice in se pripravimo na plezanje, menda do 2. težavnostne stopnje. Malo pod sedlom namreč pot zavije v desno in po lepo izrabljenih naravnih prehodih pripelje v široko škrbino, znano pod imenom La Combe de Chèvres. Po približno uri plezanja naj bi bilo težav konec in po temenski strehi se v nekaj minutah sprehodimo na kar prostran vrh, označen s kovinskim križem.

Meni ni preostalo drugega, kot da se po poti vzpona vrnem k avtomobilu. Ko sem se med spustom še zadnjič ozrl na nesojeni cilj, pa sem bil deležen vsaj tolažilne nagrade: sila nenavaden pogled na Capu Tafunatu, skozi katerega naravno okno v pobočju se je meglica pačasi dvigala proti nebu. Kot da bi si postavni vršac prižgal cigaro.

Za pot od parkirišča do zavetišča sem potreboval približno poltretjo uro, za sestop pa pol ure manj. Čeprav sem ostal brez osvojenega vrha, sem bil nad pohodom navdušen, in prepričan sem, da se bo slehernemu planincu tudi vzpon zgolj do zavetišča zdel vreden truda.

Jani Luštrek
Nadaljevanje sledi čez sedem dni.