Pred 23 leti so splavarji na koroškem spet začeli voziti splave po Dravi, a ti ne prevažajo več lesa, temveč turiste. V svojo že 23. turistično sezono so se koroški splavarji podali z novim splavom taljanškom. "Šli smo v gozd, posekali les in ga tukaj v lenštatu (glavnem pristanu dravskih flosarjev, op. a.) stesali," je pripovedoval flosarski gospodar Anton Gostečnik o tem, kako so novo pridobitev zadnje mesece izdelovali ročno, po starih običajih.

V novem taljanšku je okoli 50 ton lesa, da pa se na Dravo lahko poda do 110 ljudi in izkusi flosarska rajža s koroško košto, so povezali dva splava. Po besedah Martine Verčkovnik, vodje turizma koroških splavarjev, obiskovalce zabavajo z zelo pestrim animacijskim programom in pristnim doživetjem, ki pokaže bogato etnološko dediščino in med katerim "izvejo vse o splavarski tradiciji in splavarjenju nekoč in danes."

Splavarjenje je bila namreč nekoč pomembna gospodarska panoga, z njo se je preživljalo mnogo družin. Približno pred stotimi leti se je tam vozilo tudi 2000 splavov letno, ki so prevažali pohorski les. Delo je bilo dobro plačano, a nevarno. "Okoliški fantje s kmetij niso znali plavati, zato se jih je ogromno utopilo," je povedal Marjan Draisinger, najstarejši flosar pri koroških splavarjih. Dejavnost je s postavitvijo hidroelektrarn in razvojem drugih prevoznih poti začela ugašati po drugi svetovni vojni.

Flosarji so bili znani po veseli naravi, ki jo predstavijo tudi danes, ko je vožnja povsem mirna. "Veliko humorja je na flosu, vsi uživajo," je še dodal Draisinger. Navdušuje tudi neokrnjena narava, zadnja leta je vse bolj priljubljena butična ponudba na majhnem splavu, na katerem, kot pravi Verčkovnik, gostu lahko ponudijo zelo "intimno, edinstveno doživetje v ožjem krogu prijateljev in družine".

Današnji flosarji skrbijo, da zgodovina ne tone v pozabo. Kmalu bodo ustvarili tudi splavarski muzej na prostem, tesarji pa že pripravljajo tudi novi hlodovec.