Cerkniško jezero se vsako leto razlije po kraškem polju, ujetem med Javorniki na eni ter Bloško planoto in Slivnico na drugi strani. Zdaj ga lahko občudujemo skoraj praznega. Zapleten vodni sistem je to – že v 17. stoletju ga je razpletal Janez Vajkar Valvasor.

Medtem ko so številnim bolj znani znanstveni razlogi nastanka, je pa to tudi zgodba, ki nekoliko spominja na zgodbo Romea in Julije. Nekoč sta namreč na nasprotnih bregovih jezera stala dva gradova – Karlovški in Štebrški grad. Graščaka sta bila smrtna sovražnika zaradi nekega uboja pri viteških igrah. Imela pa sta karlovški hčer in štebrški sina. In mlada dva sta se noro zaljubila. Takrat v teh koncih ni bilo ne duha ne sluha o jezeru, stari Karlovčan pa bi mlademu Štebrčanu dal svojo hčerko za ženo le, če bi mu uspelo ponjo priti s čolnom. Nemogoč pogoj. Ves poklapan Štebrčan sreča kosmatega moža Jezerka, pravi zgodba, ki mu svetuje, naj zamaši jame, v katere se stekajo studenci. To se je res zgodilo in nastalo je jezero.

A ni šlo tako gladko. Štebrski grad je bil zgrajen v 12. stoletju in takrat bil eden od najpomembnejših na Notranjskem. Štebrški so bili vojaki, pustolovci, tudi spretni politiki, imeli so celo svojo vojsko – oskrbovale pa so jih okoliške domačije. Tekavči so tkali, Mlinčkovi mleli žito, Mežnarčkovi pa oskrbovali cerkev – še danes so v rabi ta imena. Danes razvaline, nekdaj mogočen in veličasten grad kot verjetno tudi pogled na jezero z gradu, od koder je veslal mladi Štebrčan k svoji izbranki. A stari Karlovčan ni držal besede. Je pa mladenič vseeno hodil vsak večer vasovat k svoji izbranki – s čolnom na drugo stran. Dekle pa mu je, da ne bi zašel, prižigala lučko. Neki drugi ljubosumni snubec je neke noči to luč premaknil in mladi Štebrčan je zaveslal v požiralnik. Njegova draga je od žalostni skočila za njim in umrla.

Življenji sta ugasnili, ostalo pa je jezero, ki ga lahko opazujemo vsak dan malo drugačnega – in ostale so tudi razvaline gradu, kjer se v teh bežečih časih čas vseeno malo ustavi.