Znotraj tega – že vse, odkar se je sèm priženila iz vasi Dražgoše – širšo javnost ozavešča, na kakšen način omogočiti lažje preživetje ljudem, ki še vztrajajo v zaščitenih ekosistemih. V tem navidezno trdem in robatem svetu Baške grape, kjer se ljudje še vedno pospešeno izseljujejo in kjer zemeljski plazovi nemalokrat narekujejo samosvoj tempo življenja. In Polona Kenda je glas vseh njih – Graparjev, ki še vztrajajo na svoji zemlji.

Polona Kenda zase pogosto pravi, da živi z družino v napol sivi coni. Včasih ne delata ne internet ne telefon, včasih so brez elektrike. Potem so tu še poplave, zemeljski plazovi in posledično odnesene ceste. Graparji čas živijo po malem v nevarnosti.

“Veste, vse to je spodbuda, da živimo čim bolj samooskrbno. Jaz si tukaj na Bači ne predstavljam, da ne bi imeli krušne peči in štedilnika na drva. Pri nas se zgodi, da tudi po pet dni ni elektrike, in potem je nekako treba preživeti. Mi imamo redno zaloge sladkorja in moke. Tako, da nas za en mesec ne skrbi preživeti."

Do njene vasi vodi ena sama cesta. Ozka, vijugasta in ponekod prepadna. Pogosti so primeri turistov, ki slepo sledijo navigaciji in potem pristanejo na Kendovem dvorišču. Običajno rahlo pretreseni, kajti od njih pot ne vodi nikamor več. Njen mož je zato že vajen, da prišlekom postreže s šilcem domačega. In jih šele nato seznani s podatkom, da je ta cesta tudi edina pot, po kateri se bodo morali vračati.

Polona Kenda na Bači pri Podbrdu živi že 33 let. V vasi, kjer so hiše, njive in redki kozolci raztreseni kot nebogljene ovce. Je ženska, ki izžareva borbenost. Kar ne čudi, saj prihaja iz Dražgoš, ki so tako rekoč za sosednjim hribom. Dobrih 30 kilometrov dolga dolina Baške grape, po kateri teče reka Bača, se namreč naslanja na dolg venec Spodnjih Bohinjskih gora na severu in Cerkljanskega hribovja na jugu. Ko je Polona prvič prišla na Bačo, se je pri Kendovih šele začelo kmetovati.

"Spomnim se, ko se je bilo treba mimo vaške gostilne peljati na Bačo s traktorjem. Takrat so nas vsi tako čudno postrani gledali. Z možem sva prišla živet v razpadajočo hišo, kjer ni bilo niti ene motike, praktično nobenega orodja. Tule je bilo vse zaraščeno, vse je bilo v robidi, šipku, bezgu. In ko smo vzpostavili vrt, so me hodile stare žene gledat kot čudo, če plevem z rokavicami, ker sem pač profesorica. Potem pa so ugotovile, da sem čisto ena preprosta ženska, in so me nekako zelo lepo sprejele medse. Ne samo mene, ampak tudi naše otroke."

Ja, delovne roke. Polona ima še danes navado, da pri sprejemu novih učiteljev in učiteljic, najprej pogleda roke ter nohte. "Izhajam iz sebe in meni delovne roke dajo informacijo, da zna nekdo delati. In če človek zna delati tudi z rokami, to pomeni, da bo zagotovo dober sodelavec. Takšnega vzamem v službo."

Človek mora biti malo borca, da preživi v tej grapi

Zdi se, da je Osnovna šola Simona Kosa Podbrdo, kjer je Polona Kenda od leta 1998 ravnateljica, pravi fenomen. Človek se upravičeno sprašuje, kako je eni najmanjših slovenskih šol skozi vsa desetletja sploh uspelo preživeti, čeprav se ljudje iz Baške grape še vedno pospešeno izseljujejo. "Res je, to je res ena taka skrb vzbujajoča resnica, proti kateri se skušamo boriti. Na naši šoli smo borben kolektiv, in upam, da nam uspe obdržati šolo in s tem tudi Grapo. Pri tem nam dosti pomaga tudi zavod Triglavski narodni park, saj imamo glede na število otrok malo prilagojene normative. Sicer pa mora biti človek malo borca, da preživi v tej odmaknjeni Grapi."

Pred dvajsetimi leti je bilo na šoli 140 otrok, v predlanskem šolskem letu jih je bilo vsega skupaj 32, od prvega do devetega razreda. In včasih učiteljice podaljšanega bivanja otroke kar malo naganjajo domov. "V podaljšanem bivanju učiteljica večkrat potoži, da bi šla že prej domov, ampak nekateri učenci prosijo, če se lahko se še malo podružijo."

Kdo je prebivalec Bače? Ne gledamo po volilnih imenikih, ampak po tem, kdo preživi zimo v Grapi.

Tovarna volnenih izdelkov Bača Podbrdo je v najboljših časih zaposlovala 361 ljudi in je bila močna žila, ki je preživljala ljudi Baške grape in jih tudi držala v skupnosti. Tovarna je za nekaj desetletij zavrla odseljevanje in z njeno pomočjo je bilo največ postorjenega v Podbrdu: zgradili so se vrtec, zdravstveni dom, stanovanjski bloki, asfaltirale so se ceste. Po njeni zaslugi je Podbrdo, nekdaj majhen kraj brez tekstilne tradicije, postalo znano v domovini in po svetu. A tovarna je na prehodu stoletja v prizadevanju za preživetje omagala in po njeni ukinitvi je šlo navzdol tudi z razvojem Grape.

Danes se zdi, da je za njeno ohranitev ključna kombinacija kmetijstva in turizma ter dejstvo, da je Baška grapa znotraj biosfernega območja Julijskih Alp, ki je v Sloveniji vključeno v Unescov program Človek in biosfera. To so mednarodno prepoznana območja ekosistemov z bogato biotsko raznovrstnostjo, ki na novo obujajo sodelovanje in dajejo večji pomen solidarnosti, oživljanju tradicije ter preživetju znotraj zaščitenih območij in naravnih rezervatov. Skozi njihove programe se odpirajo nove poti v pridelavo hrane, skrbi se za trajnostno oskrbo z vodo in energijo ter v najširšem pomenu gradi temelje za novo kakovost bivanja. V središču vsega pa so človek, njegovo današnje življenje in perspektive prihodnosti.

Kakšno vlogo naj ima torej turizem znotraj območij, kot je Baška grapa? Demografske napovedi kažejo, da se bo v Grapi še naprej zmanjševalo število prebivalstva in s tem nadaljevalo zaraščanje prostora. Kmetovanje je namenjeno zgolj temu, da ostane podeželje nezaraščeno. V nekatere prazne vasi tako ljudje hodijo obdelovat le še najlepše končke zemlje (tak primer je vas Porezen). Prazne domačije se spreminjajo v počitniške nastanitve, ki pozimi zaradi obilice snega in dokaj nevarnih cest samevajo.

"Ne, to ni dober prizor. Kjer ni gospodarstva, ni delovnih mest in potem se ljudje odseljujejo. Sploh, če so pa take razmere, kot so tukaj, kjer je še kmetijstvo zelo oteženo. Tukaj je breg in tukaj je treba delati praktično vse ročno in ljudje gredo. Sredi mesta je menda življenje lažje. Ampak tako življenje ni zame. A veste, kdo je prebivalec Bače? Mi ne gledamo po volilnih imenikih, ampak po tem, kdo preživi zimo na Bači. No, teh nas je pa malo. Ta pravi Grapar je tisti, ki preživi zimo na Bači."

Kjer ni kmetijstva, ne bo turizma

Turizem je posledica obdelanih površin, in kjer ni kmetijstva, ne bo turizma. To je resnica odmaknjenih in zaščitenih področij, kjer morajo ljudje pokazati nemalo spretnosti, trme in poguma, da sploh preživijo na svoji zemlji.

"Želim si, da bi država priznala eno delovno mesto za nekoga, ki tukaj res obdeluje zemljo. Ali pa celo, da bi tistemu, ki kmetuje in živi v teh težkih razmerah, oprostili davke. Pod pogojem, da se deset let dokazuje s svojim delom, da obdeluje krajino, in s tem dokaže, da je sposoben tukaj živeti, ker potem ne bi bilo izkoriščanja. Rešitev bi bil tudi Center za sonaravno kmetijstvo, da bi ljudje prišli en teden preživet na gorsko kmetijo, kjer bi se srečevali z živalmi, skupaj z nami grabili in kosili na roke. Tako bi bile obdelane in obljudene vasi, domačini pa bi imeli dodaten zaslužek."

GPS-turistov ne maramo

Polona se ne gre turizma, ker noče površinske ponudbe niti GPS-turistov, kot jih sama imenuje. Je človek, poln ponosa do svoje zemlje in z globokim spoštovanjem do okolja, v katerem živi.
"Ne maram množičnega turizma, ne maram divjakov z motorji za kros, ki divjajo vse vprek, niti kolesarjev, ki vozijo zunaj kolesarskih poti. Tistih "davnhilarjev" pa sploh ne prenašam. No, saj jih naši psi tudi ne. Tukaj smo izredno veseli razgledanih turistov s srčno kulturo, ki znajo sprejeti nas in naš način življenja. Turistov, ki razumejo, da jih včasih oblaja kakšen naš pes. Turistov, ki razumejo, da jih lahko napade drežniška koza. Smo na podeželju, in tu se treba primerno obnašati. Tudi parkirati je treba znati tam, kjer se ne ogrožajo gospodarske dejavnosti poleti."

Kakšen pa je profil GPS-turista?

"GPS-turist se znajde sredi travnika, in ko ga opomniš, da je zgrešil pot, se navadno jezi, ker se on pač drži navodil svojega telefona. Jaz pa vedno pravim učencem – v naših koncih se je treba znati orientirati s pomočjo karte! Tukaj si, če ti odpovesta navigacija in internet, lahko v zelo hudi nevarnosti. Sploh če naletiš na slabo vreme. Motijo me pa tudi tisti turisti, ki naokoli hodijo s slušalkami v ušesih. Sem k nam prideš poslušat gorski mir, ne pa podkastov."

V slovenskem šolstvu je premalo ročnega dela

Je ambasadorka biosfernih območij, in ker živi na robu zaščitenega območja Triglavskega narodnega parka, se ji zdi sodelovanje s parkom ključnega pomena.

"Naša šola je bila ena prvih, ki je začela sodelovati s TNP-jem in potem se je to nadgrajevalo. Všeč mi je, da so na naši šoli delavnice, na katerih se otroci učijo sobivanja z naravo in učenja ročnih spretnosti. Jaz še vedno trdim, da je v delu marsikatera rešitev sodobnih težav. Sama na primer še vedno delam butare za v krušno peč, ker me res zelo sprošča. Na splošno se mi zdi, da je v slovenskem šolstvu ročnega dela premalo. Otrok, ko konča osnovno šolo, bi moral znati speči kruh, ne samo v električni pečici, ampak tudi v krušni peči. Mi pa živimo v času, ko delo ni več vrednota in ko vedno bolj izgubljamo skupnost. Včasih pomislim, da se preveč poudarja šport. Šport je tekmovanje, medtem ko je delo na kmetiji medgeneracijsko sodelovanje. In če hočemo v naših hribih obdržati obdelano kulturno pokrajino, se mi zdi, da je sodelovanje ključno."

Mrliči iz Bohinja

Do prve večje poselitve tega območja je prišlo v letih 1218 do 1251, ko je oglejski patriarh Bertold Andeški naselil kmete iz okolice Innichena v Pustriški dolini (Pustertal) na južnem Tirolskem. Prvi priseljenci so se naselili na območju današnjega Granta in Ruta, potem pa so se počasi širili po pobočjih hribov vse do današnjih Danj in Sorice. Dolgo časa so imeli svojo avtonomijo, oproščeni so bili tudi vseh dajatev.

Sicer pa ima zgornji del Baške grape tudi svojevrstno narečje – med drugim se je stara tirolska nemščina ponekod ohranila vse do 19. stoletja. Ob gradnji Bohinjske železnice je prišlo v teh krajih do novega velikega priseljevanja. Železnica je Baški grapi sicer odprla pot v svet, na drugi strani je pa, potem ko je bila zgrajena, tudi sprožila val velikega izseljevanja.

Med legendami, ki se na Bači prenašajo iz roda v rod, pa je tudi tista o pokopavanju Bohinjcev. Sprva so Bohinjci svoje mrtve pokopavali v Volčah, pozneje pa na Bači. Pot čez vrh Bače je bila pozimi zaradi snega neprehodna in tako so Bohinjci mrliče zakopali v sneg ali pa jih dali sušiti v dimnik na podstrešje, kjer so čakali pomlad. Toda v dimnikih, v tako imenovanih "raufkamrah" so se sušile tudi hruške in pravijo, da so kdaj v naglici celo zamenjali rakev z mrtvecem s tisto, v kateri so bile hruške.

Danes Bohinjcev ne pokopavajo več na tolminski strani, legende pa vseeno ostajajo. In ker se s Polono pogovarjava, sedeč ob njihovem vaškem britofu, mi proti konca pogovora potoži:
"Lani čez zimo je bila pokvarjena ključavnica na cerkvi, pa sem rekla možu: "Bo treba ključavnico popraviti." "Ne, ne," je rekel, »Veš kaj, Boga ne more nihče ukrasti." No, takole imamo. Še zdaj ne vem, ali je popravljena ali ni."

Leta 2050 bo Baška grapa najbolj obljuden kraj v občini Tolmin

"Kje bo Grapa čez deset let?" vprašam Polono, ko se odpravljava nazaj proti vasi. V dve hiši na Bači sta namreč po 25 letih prišla živet dva mlada para, kar vliva upanje. "Zadnjič smo imeli na občini en posvet, in je bilo treba napisati Baška grapa leta 2050. In sem rekla, da bo Podbrdo mesto z največ prebivalci v občini Tolmin. Jaz si za te konce predstavljam svetlo prihodnost."

Ko jo poslušam, iz nje žari nalezljiva otroška, dražgoška trma. Je karizmatična sogovornica, zaradi katere nehote vzljubiš Grapo in samo navidezno robustnost njenih ljudi. Naj še dolgo živi Grapa. Tudi jaz verjamem vanjo. In v vse mlade. Življenje v teh vasicah je nova črna.