Belgija, ki ima 11 milijonov prebivalcev, je bila v pandemiji covida-19 med najbolj prizadetimi državami v Evropi. Za koronavirusno boleznijo 19 je umrlo več kot 19.200 ljudi, v prvem valu pandemije je bila več kot polovica žrtev v domovih za starejše. Omejitveni ukrepi v državi znova veljajo že od sredine oktobra, glavno mesto Bruselj pa je med prazniki, ko so se številni tujci, zaposleni v evropskih ustanovah in tujih podjetjih, odpravili domov, turistov pa ni od nikoder, prepuščeno le svojim prebivalcem. A če je letošnje praznično mesto le bleda senca prejšnjih let, ga prazne ulice in trgi ovijajo v čarobnost, ki jo je potrošniška in turistična gneča pred pandemijo skoraj povsem zakrila.

Povezanost, ki škodi?

Majhna država v srcu Evrope, stisnjena med močne, pomembne sosede; s peščeno obalo ob Severnem morju in ravnicami, prepojenimi s krvjo umrlih v zgodovinskih bitkah; s hribovjem Ardenov, ki jo je s svojimi zalogami premoga naredilo za velesilo industrijske dobe, in srednjeveškimi mesti s pravljično arhitekturo.

Pandemija nove bolezni je Belgijo močno prizadela. Je to zato, ker je tam, kjer je? Na prepihu evropskih poti? V jedru Evropske unije in njenih institucij? Z gosto poseljenimi mesti, polnimi priseljencev iz obdobja industrijske, kolonialne, a tudi povojne veličine? Kako lahko bogata država z močnim zdravstvenim sistemom tako odpove? Ali je res odpovedala ali pa je bila le žrtev zapletene aritmetike svoje ureditve, delitve pristojnosti, velike avtonomije? Belgija je federalna država, upravno in politično strogo razdeljena na jezikovne skupnosti, tri regije, flamska, valonska in prestolnica Bruselj, so države v državi.

Z iskanjem vzrokov se ukvarjajo politiki in strokovnjaki. A eno je gotovo. Prazniki za Belgijce niso prazni. So drugačni. Kar pa ne preseneča nikogar. Ker prav zaradi takšnega poteka pandemije, kot so ga imeli, drugega tudi niso pričakovali.

Strogi ukrepi, daljše omejitve

Belgijci so imeli krajše poletje, kot smo ga imeli Slovenci. In tudi jesensko veselje se je zanje končalo že sredi oktobra, ko so oblasti uvedle nove stroge omejitve. Pred prazniki so jih sicer nekoliko zrahljali, a je življenje ljudi še vedno močno omejeno.

Belgijska vlada je po prvem valu pandemije, ki je Evropo spravil na kolena, na začetku maja začela postopno znova odpirati državo. Odprli so trgovine, pred koncem šolskega leta so se v šole lahko vrnili tudi učenci in dijaki, pred poletjem so odprli bare, kavarne in restavracije, julija se je zdelo, da je najhujše minilo.

A je bila varnost varljiva. Življenje se je znova postavilo na glavo že avgusta, potem ko je število okužb, tako kot v sosednji Franciji, že sredi julija začelo znova skokovito naraščati.

Nošnja obrazne maske je postala obvezna tudi na prostem, ko v Sloveniji v javnosti o tem še razpravljali nismo. Najprej na nakupovalnih ulicah, kjer razdalje ni mogoče vzdrževati, nato povsod. Denarna kazen za kršilce je bila 250 evrov.

Nošnja maske je bila obvezna tudi v obmorskih letoviščih, za obisk plaže v obmorskem kraju Ostendeju, ki so ga ob avgustovskem vročinskem valu vsak konec tedna zavzeli kopalci, so se morali ljudje vnaprej prijaviti na posebni spletni strani.

Mobilne aplikacije za sledenje v Belgiji ni, vlada se je odločila, da stike okuženih iščejo z vprašalniki, imena in kontaktne številke gostov so bili dolžni hraniti tudi v belgijskih restavracijah, barih in kavarnah.

A se je sledenje stikom izkazalo za zelo težavno: konec junija petina ljudi, za katere so ugotovili bodisi okužbo bodisi bližino okuženemu, ni odgovorila na klice ali sporočila posebne skupine za sledenje bruseljskega območja: konec julija je bilo takih že več kot polovica.

Kratko poletje

Avgusta, ko so Slovenci še veselo počitnikovali na Hrvaškem ali v Grčiji, je bolezen izbruhnila na območju pristaniškega mesta Antwerpen; mestne oblasti so – in bilo je šele na začetku avgusta – uvedle policijsko uro, mestni utrip je ugasnil pol ure pred polnočjo in do šestih so smeli na ulice le tisti, ki so šli na delo ali po najnujnejših opravkih.

A kljub vsemu so se septembra učenci in dijaki vrnili v šole za vseh pet dni v tednu. Obrazne maske so postale obvezne za starejše od 12 let in za učitelje. Tudi pozneje, ko je širjenje virusa postalo neobvladljivo, šol niso zapirali, razrede so prepolovili, ena skupina je delala od doma, druga v šoli, po tednu dni sta se zamenjali.

Sredi oktobra je bilo najhuje. Bolnišnice so pokale po šivih, zmogljivosti na intenzivnih oddelkih, Belgija ima po vsej državi na voljo 2000 postelj za bolnike, ki potrebujejo intenzivno nego, so se hitro polnile.

Oblasti so zaprle bare, kavarne in restavracije, razširili so ukrep, ki je dotlej veljal le za Bruselj, drugo veliko žarišče po Antwerpnu in Liegeu. Uvedli so policijsko uro po vsej državi, prepovedali prodajo alkoholnih pijač po 20. uri, tesne osebne stike zunaj družinskega kroga, ta belgijski eksperiment, ki mu pravijo socialni mehurček, torej število ljudi, s katerimi se je mogoče družiti zunaj lastnega gospodinjstva, so omejili na eno osebo, javno druženje na štiri ljudi.

Delo na univerzah se je komaj pet tednov po začetku študijskega leta preselilo na splet. A tudi tako strogi omejitveni ukrepi širjenja virusa niso zamejili in belgijska vlada je sprejela še zadnjega, najstrožjega. Popolno karanteno. Od ponedeljka, 2. novembra, so za šest tednov zaprli vse trgovine razen razen prehrambnih in lekarn, zaprli so tudi frizerske in kozmetične salone. Odprte so ostale le tovarne in – po podaljšanih počitnicah – tudi šole.

Ukrepi za vse razen za Miklavža

Sredi novembra sta ministra za zdravje in notranje zadeve Miklavžu, ki je od treh zimskih mož za belgijske otroke najpomembnejši, poslala pismo, ki sta ga objavila v belgijskem dnevniku Le Soir; v njem sta potrdila, da zanj prepovedi v okviru strogih protikoronskih pravil ne veljajo. Ko bo pripotoval iz Španije, kjer živi, mu ne bo treba v karanteno. Darila bo lahko raznašal vso noč, zanj policijska ura ne bo veljala.

Ali je pismo prineslo nekaj normalnosti ali pa je normalnost postala še manj normalna, je bilo vprašanje, s katerim se Belgijci niso ukvarjali. Vlada je, morda pod vplivom treh dobrih mož, za praznične dni ukrepe omilila. Omilila, ne odpravila. Zakaj ni katera od teh dveh postala beseda leta? Ko bo praznikov konec, bom šla v svoje arhive in preštela, kolikokrat sem ju v svojih prispevkih uporabila.

Na začetku decembra so odprli bazene in muzeje ter, ob strogih omejitvah, tudi trgovine, ki ne prodajajo zgolj živil ali zdravil. Na desetih kvadratnih metrih površine lahko nakupuje le ena oseba, pa še to le pol ure, v manjših trgovinah sta lahko hkrati le dve. Pri verskih obredih lahko sodeluje do 15 ljudi.
Ognjemete so prepovedali, policijska ura je na božično noč veljala od polnoči do 5. ure, ljudje, ki živijo sami, so na obisk lahko povabili dve osebi.

Lokali, restavracije, kinodvorane, zabaviščni parki, vse kulturne dejavnosti in dejavnosti, povezane z zabavo, bodo še naprej zaprti najmanj do 1. februarja prihodnje leto. Epidemiološke ukrepe bodo znova preučili sredi januarja in se odločali za naprej.

Osamljene mestne ulice

Tako je torej te dni v Bruslju. Vreme ni bilo nič kaj drugačno, kot je običajno za ta čas. Sonce draži tu in tam, se prikaže izza oblakov, se široko smeje in meče svojo bledo rumeno svetlobo na ljudi, a večinoma z neba polzi mokrota, vlažna mokrota, ki zleze do kosti in ki se je, ko potegne še veter, težko ubraniš.

A pod večer, ko se po mestu prižgejo luči, ga mokre meglice odenejo v srebrno bleščavost. Ulice so napol prazne, čokoladnice v mestnem središču samevajo, kdor želi pritisniti selfije pred razvpitim Manneken Pisom, dečkom, ki lula v vodnjak na vogalu ulic s prodajalnami vafljev in tudi z vseh turističnih razglednic Bruslja, ne bo imel težav. Drobni kip še nikoli ni imel tako malo družbe.

Znameniti Grand Place, Veliki trg, na katerem se vedno, podnevi in ponoči, poleti in pozimi, tre ljudi, je v mokrem večeru kot kalejdoskop, v katerem se ti zdi, da si sam. Lučke na božičnem drevesu se lesketajo v odsevu na mokrih pročeljih mogočnih srednjeveških palač, zaradi katerih je trg postal ena največjih kulturnozgodovinskih znamenitosti na svetu. Tudi jaslice stojijo na mestu, kjer so vsako leto.

Tisto, kar manjka, so množice. Gneča. Naj zapišem, da je to nekaj, kar le malokdo pogreša, ali je to razumljivo samo po sebi? Če bi bilo to SMS-sporočilo, in ne novinarsko besedilo, bi dodala ikono smeška. Ampak na računalniku je ne najdem.