Poleti prepredena z uhojenimi brezpotji, pozimi pa osamljeni raj za turne smučarje - Dleskovška planota ljubiteljev narave ne bo razočarala. Redkokje v Sloveniji najdemo tako samotne planine, ki jih dobro poznajo le domačini in jih takšne tudi ohranjajo. Kamniti možici so edine redke markacije, postavljene v pomoč pri orientaciji, a prav prvinska neobljudenost daje planoti dodaten čar.

V nasprotju s sosednjo Veliko planino, ki je vse leto polna turistov, bomo tu redkokdaj naleteli na večje skupine pohodnikov, čeprav je sama pokrajina enako idilična. Gozdne ceste so speljane do obrobja planote in nam lahko skrajšajo pot, a domačini na kmetijah, ki ležijo tudi nad 1000 metri nadmorske višine, vam bodo hvaležni, če jeklenega konjička, da bi se izognili motenju miru, pustite nižje.

Planinčeva izbira je velika
Na planinah Ravne in Podvežak, ki ležita na južnem robu planote, stojita planinski koči, mimo njiju pa vodijo poti v notranjost planote. Težko je določiti končni cilj, saj je planota polna manjših vrhov, ki so nekaj sto metrov dvignjeni nad njo. Dober razgled lahko tako planinec ujame z bližnjega Dleskovca (1966 m), Deske (1970 m), Tolstega vrha (1986 m), Lastovca (1841 m), Lučkega dedca (2023 m) …

Najvišje se je med temi vrhovi dvignil Veliki vrh (2114 m), ki je od planine Podvežak oddaljen približno dve uri hoje. Pot do planinske koče vodi po gozdni cesti, nato pa preide v ozko, a razmeroma položno stezo, ki nas hitro popelje v osrčje planote. Ob stezi ležijo številna brezna, manjša mokrišča, napajališča, zapuščene pastirske koče, kapelica, zahodno od Deske pa leži visokogorsko jezerce Vodotočnik v obliki srca.

Pozor pri orientaciji
Zaradi redkih oznak je pri tej turi pomemben dober smisel za orientacijo, saj so številne stezice, vključno s pastirskimi, varljive in vas lahko hitro privedejo drugam od načrtovanega. Še večja težava nastane, ko planoto zavije megla, zato je pri turi pomembno pozorno spremljanje morebitnih vremenskih sprememb.

Pri gibanju pozimi se je dobro držati gazov, saj je planota preluknjana z brezni, ki jih sneg hitro prekrije. Pot, ki vodi do Velikega vrha oz. Veže, je nekoliko strmejša v sklepnem delu, zato pozimi ta del terja uporabo cepina in derez, ki pozimi v visokogorju sodijo med standardno opremo.

Vrh odtehta napor
S položnega, širokega vrha se odpre markanten pogled na bližnjo Ojstrico in njeno veličastno južno steno, pozdravi pa nas tudi miniaturna kopija Aljaževega doma s Triglava. Z vrha se dobro zavemo prostranosti planote, lepo pa se vidi glavna postojanka na tem območju, Kocbekov dom na Korošici (1800 m), ki leži na zahodnem koncu planote pod Lučkim dedcem.

Veliki vrh, ki z juga kaže zelo mil obraz, se na sever strmo in odrezano spušča v Robanov kot, od koder je prav tako mogoč dostop na planoto. Poznavalci tamkajšnjih poti bodo znali turo primerno zaokrožiti, prijetna planinska izkušnja pa je v teh odročnih krajih tako rekoč zagotovljena.

Urban Bera