"Gre za stagnacijo, še posebej če se primerjamo z leti 2015–2019, ko smo imeli dvoštevilčno rast. Zdaj imamo podpovprečno rast, tudi glede na Evropo," je prejšnji mesec v pogovoru za Radio Slovenija povedala profesorica na portoroški fakulteti Turistica Maja Uran Maravić.

“Kar se tiče obsega turizma, smo se končno vrnili na leto 2019, ampak če ne bi bilo covida, bi morali imeti zdaj po tistih povprečnih stopnjah rasti v Evropi 25-odstotno rast, imamo pa petodstotno."

In še: "Ko mi govorijo, da je Ljubljana prezasedena, mi grejo lasje pokonci, ker sta mogoče polni dve ulici in to je to. Naj si gredo pogledat London, kaj pomeni biti prezasedeno mesto. Sama mislim, da bi bila poleti Ljubljana kot pokopališče, če ne bi bilo turistov, tako pa je pač lepo, živahno mestece in se nekaj dogaja."

Tudi pri Slovenski turistični organizaciji (STO) so takrat poudarili, da se je rast slovenskega turizma letos nekoliko umirila, a da ostaja v skladu s strateškimi usmeritvami.

Med vrsticami bi tako lahko razbrali, da si pristojni organi želijo več turistov, več rekordov, ki jih tako radi izpostavljajo v vseh poročilih o številu prenočitev.

A ob tem se postavlja vprašanje, kako daljnovidno je hlastanje za turističnimi prihodi, še posebej ker se lahko ti sprevržejo v neobvladljivo poplavo, o čemer vedo veliko povedati prebivalci zlasti južnih območij Evrope, kot sta Španija in Grčija, kjer so letos potekali številni protesti proti množičnemu turizmu.

Kobarid: Večjega števila turistov si ne želimo

In dejstvo je, da ne glede na to, da tako stroka kot STO poudarjata, da nosilnost destinacije glede na intenzivnost in gostoto turizma ni presežena, na številnih najbolj priljubljenih in atraktivnih destinacijah preprosto ni infrastrukture za več turistov, pa najsi gre za hotelske sobe, javni prevoz ali pa, navsezadnje, za velikost prostora samega.

Na to temo so še posebej kritični denimo v občini Kobarid, saj Posočje in dolina preprosto ne požirata več kot toliko obiskovalcev. Zgoraj podpisana lahko temu pritrdi – ko sem konec avgusta obiskala Kobarid, ni bilo na voljo niti ene same sobe več, vključno s hiškami v kampih.

"Turistov imamo čisto dovolj, še kakšnega preveč. Lahko se pogovarjamo o razširitvi sezone, okrepitvi predsezone in posezone, večjega števila turistov pa si ne želimo, mi si želimo storitve dvigniti na višjo raven," mi pove kobariški župan Marko Matajurc.

"Veliko je govora o visokem/luksuznem turizmu, ampak mi smo od tega turizma še daleč. Poglejte države, ki imajo močan visoki turizem. Tam tradicija traja sto let in več, ampak tam so se posvečali kakovosti, ne pa kvantiteti; mi mislimo, da če je pet turistov več, imamo veliko več dobička. To ni res. Naše kapacitete zmorejo le toliko. Pa niso težava samo kapacitete – lahko zgradimo še 100, 200 apartmajev, ampak kaj bo rekla narava? Okolica? Kaj bo rekla vsa tista infrastruktura, ki mora ta turizem požirati? Da karikiram: če imamo mi spalnico za štiri ljudi, morajo v njej spati štirje ljudje, ne pa osem. Naša narava več kot toliko ne prenese," meni Matajurc.

"Mi imamo poleti gnečo, domačini pa so v ozadju. Težava je parkiranje, težava so prometni zamaški, hoja po cesti je težava, moramo narediti pešcone, pa kolesarske poti, vse moramo delati za tisti enomesečni bum. Preveč jih je."

Portorož: Množični turizem ni naš cilj

Podobno menijo tudi v Turističnem združenju Portorož, kjer so v Portorožu in Piranu letos do konca avgusta ustvarili 1.387.450 prenočitev oz. 1,5 odstotka več kot lani v enakem obdobju. "Število nastanitvenih kapacitet se v zadnjih letih ni bistveno spremenilo in naša destinacija je v visoki sezoni že skoraj preveč oblegana," nam je povedala Lea Šuligoj iz TZ-ja Portorož.

"Prostora za več turistov se najde le še zunaj glavne sezone in k temu teži tudi naša strategija desezonalizacije. Množični turizem zagotovo ni naš cilj in strinjamo se, da potrebujemo goste, ki bodo ustvarili več dobička. Hkrati pa se mora razviti tudi primerna turistična ponudba za višji sloj turistov."

Bo Slovenija končno dobila res luksuzni hotel?

Kar torej poudarjajo vsi naši sogovorci, je potreba po razširitvi sezone na "mrtve mesece", po gostih z višjo kupno močjo in hkrati potreba po razvijanju turistične ponudbe za ta tip gostov. Kjer se mnenja razhajajo, pa je, kaj konkretno naj bi ta turistična ponudba bila.

Sorodna novica 50 najboljših hotelov sveta: od pečin Amalfija do mehiških džungel

Namreč, za nekatere je ključnega pomena, da v Sloveniji dobimo prave luksuzne hotele, hotele prepoznavnih uglednih znamk, kot so denimo Four Seasons, Ritz Carlton, Raffles, Mandarin Oriental, Rosewood, Aman, če omenim samo nekatere. Spet drugi to zavračajo, češ da imamo petzvezdične hotele in da so pomembnejši "zgodbe" in "ustvarjanje neprecenljivih spominov", kar je sicer zelo neotipljiva zadeva – in prikladen odgovor, ko omenjenih hotelskih znamk nimaš.

Če dam za primerjavo – prenočitev v hotelu Four Seasons v Firencah, umeščenem v medičejsko palačo iz 15. stoletja, se začenja tam nekje pri tisoč evrih na noč, prenočitev v vili Dubrovnik v Dubrovniku pri 800, medtem ko boste za prenočitev v ljubljanskem Intercontinentalu odšteli od 196 evrov in v portoroškem Hotelu Slovenija od 170 evrov dalje.

Uran Maravić sicer pravi, da tudi Slovenija končno dobiva petzvezdični hotel primerljivega standarda, "luksuzen hotel, ki ga ni v širši regiji do Benetk in Dunaja", a da se je leta čakalo na gradbeno dovoljenje.

Kaj pomeni luksuz?

A glede na to, da je vizija turizma v Sloveniji glede na strategijo “Zelena butičnost: manjši odtis in večja vrednost za vse”, morda ni tako vnemar sprejeti argument STO-ja, da je definicija luksuza skrajno subjektivna in se spreminja in razvija. V zadnjem času se tako vse bolj uveljavlja koncept t. i. "novega luksuza".

“Gre za sodoben pogled na luksuz, ki presega razkošje in ekstravaganco ter odraža premik v preferencah potrošnikov od materialnih dobrin k bolj odgovornemu, trajnostnemu ravnanju in k izkustvenim elementom, ki osmišljajo in bogatijo življenje. Novi luksuz daje prednost personaliziranim in poglobljenim doživetjem, ki se gosta dotaknejo, ga spremenijo in ustvarijo trajne spomine. Poudarek je na visoki kakovosti in na prilagajanju na želje, potrebe in okus vsakega posamičnega gosta,” so nam razložili pri STO-ju.

Ob tem zagotavljajo, da lahko Slovenija s poudarjanjem zelene butične ponudbe zelo uspešno odgovarja na potrebe gostov, ki iščejo zlasti novi luksuz, destinacije in ponudnike pa tudi spodbujajo k razvoju butičnih, personaliziranih in unikatnih doživetij s poudarjenim lokalnim značajem.

Kar pa je – v nasprotju s prej omenjenimi luksuznimi hoteli – segment, ki dejansko raste, kar odražajo tudi svetovne smernice večjega povpraševanja po tovrstnem “novem luksuzu”. Pri STO-ju pod ta koncept uvrščajo tudi nastanitve, kot so spanje na senu pod zvezdami na turistični kmetiji in glamping, pa tudi vrhunsko kulinariko, ki jo prepoznavajo ugledni mednarodni vodniki, kot so Michelin, 50 Best in Gault&Millau.

Ljubljana: Ne prizadevamo si za rekorde

V Turizmu Ljubljana, kjer je bilo v prvih osmih mesecih leta prihodov za 13 odstotkov več, prenočitev pa za 12 odstotkov več kot v enakem obdobju lani, so za vabljenje zahtevnejših gostov z višjo kupno močjo spremenili način oglaševanja, ki je bolj ciljno usmerjeno.

"Oglašujemo visokokakovostna avtentična doživetja, ki jih ustvarjamo za nove goste, ki imajo številne potovalne izkušnje in drugačne vrednote ter pričakovanja od drugih obiskovalcev, saj iščejo bolj vključujočo izkušnjo. Ne želijo le obiskati kraja in ga doživeti, ampak hočejo, da se jih nekaj tako dotakne, da jih spremeni," je povedala Branka Gradišar iz Turizma Ljubljana.

Med takimi doživetji so denimo Mojster Plečnik, Gurmansko doživetje v zelenem zaledju Ljubljane: s kmetije v restavracijo z Michelinovo zvezdico in kreativne rokodelske delavnice.

Gradišar tudi zagotavlja, da si v Turizmu Ljubljana ne prizadevajo za doseganje številčnih rekordov prihodov in prenočitev, ampak si z ustvarjanjem kakovostne ponudbe prizadevajo za podaljševanje povprečne dobe bivanja, višanje porabe obiskovalcev in razpršenost obiska skozi vse leto.

"V mesecih, ki so z vidika turističnega obiska mirnejši, zato organiziramo festivale, prav tako se trudimo, da obiskovalce usmerjamo na območja zunaj ožjega mestnega središča in v regijo osrednja Slovenija," je povedala.

Hotelirji v prestolnici se sicer še najmanj pritožujejo, saj so zanje običajno le trije meseci slabše obiskani, kjer se zasedenost vrti okoli 50 odstotkov, kar je še vedno veliko, izpostavlja Uran Maravić.

V Kobaridu namesto kampov spodbujajo glamping

Kobariški župan Matajurc te spodbude dvigovanja turizma na višjo raven tudi praktično izvaja, pa čeprav pri tem občasno naleti na določen odpor, pomisleke in kritike, kot je bilo denimo njegovo uvajanje dovolilnic za plovbo po Soči.

"Ko pridejo na občino ljudje, ki bi radi odprli kamp, jih zavrnem – nič več kampov, lahko pa postavijo glamping, ker je višja raven. Če imaš glamping, je to za dva ali štiri ljudi 100 evrov na dan, če imaš šotor, je pa to 50–60 evrov na dan in obremenitev bo več. Zato ne podpiramo nobenega kampa več, sem pa marsikomu, ki ima kamp in toži, da ima težave z delovno silo, že predlagal, naj gre v nastanitveno ponudbo v slogu glampinga ali višjega cenovnega ranga, ki gostu zagotavlja svojo kopalnico, spalnico itd."

Matajurc daje pri tem za zgled dobre prakse Nebesa, kjer nastanitve stanejo po 400 evrov, pa so stalno polno zasedene, in Hišo Franko.

"Kdo bolj obremeni okolico? Naša država bi naredila vse, da pridejo ljudje. Ne, nič ni zastonj. Vsaka stvar se plača. Ne mislim, da moramo biti oderuhi, je pa treba tudi spoštovati naše naravne danosti. Kljub uvedbi dovolilnic na Soči je bilo ljudi v Posočju za šest odstotkov več, ti so plačali in iz prihodkov se bo lahko več stvari uredilo. Tudi reka ima svoje kapacitete in bomo pač rekli, če hočeš iti v Sočo, boš rezerviral, če bo julija in avgusta zasedeno, boš prišel pa septembra ali maja. Mi hočemo podaljšati sezono, ne pa povečati število ljudi."

Kako bolj valorizirati destinacijo?

Uran Maravić izpostavlja, da imamo še vedno prevelik delež hotelov v državni lasti, kjer investicije niso take, kot jih lahko spremljamo v sosednji Hrvaški.

"Maistra in Valamar imajo na leto za 100 milijonov evrov naložb, mi pa smo, če nam uspe narediti neko naložbo za 5–10 milijonov, vsi veseli. Zavedati se moramo, da moramo na najboljših lokacijah bolje valorizirati tiste znamenitosti, ki jih imamo. In za te premijske cene moraš imeti seveda vrhunsko gostinsko, nastanitveno in prehransko ponudbo," poudarja.

"Območja izjemne narave, kot so Bled, Bohinj, dolina Soče, kakšne so nastanitve tam? Tam bi mi morali imeti nastanitve za 1000 evrov in več. Ne vse, da se razumemo, eno, dve, tri, da se destinacijo valorizira, ker brez tega luksuznega segmenta potem tudi drugi ne prihajajo, ker destinacija ni toliko "in"."

A pri gradnji luksuznih objektov se pogosto zatakne, pa najsi bo zaradi mukotrpne birokracije, včasih pa tudi zaradi nasprotovanja lokalnih skupnosti. In pri STO-ju poudarjajo, da se pri svoji strategiji razvoja turizma vse bolj osredotočajo na blaginjo in zadovoljstvo lokalnih skupnosti.

"V Sloveniji obstaja prostor za nadaljnjo zmerno rast turističnega prometa, a le, če se turistični tokovi premišljeno usmerjajo v prostoru in času in da panoga ustvarja koristi za vse deležnike. Izrednega pomena je, da se turizem na destinaciji razvija v dialogu z vsemi deležniki, tako turističnim gospodarstvom kot tudi domačini. Lokalne skupnosti so ključen partner pri razvoju trajnostnega turizma," so poudarili.

Težave tudi z javnim prevozom

Na tem mestu je treba znova izpostaviti, da so nekaj cilji in vizija, ki vključujejo tudi promocijo bolj zapostavljenih regij, a realnost je pač taka, da bo večina obiskovalcev še vedno merila na tiste najznamenitejše in najprivlačnejše destinacije, kot so Bled, Piran, Ljubljana ipd., medtem ko jih je težje zvabiti na destinacije, kjer ni nekih očitnih atrakcij.

Da je bila zasedenost hotelov in nastanitvenih obratov v Sloveniji 46-odstotna, kar STO in stroka navajata kot argument, da je še nekaj prostora, odraža tudi to neenakomerno "atraktivnost" posameznih destinacij.

Težava je tudi javni prevoz. Celo domačine, kaj šele turiste denimo zelo neprijetno preseneti, da tudi s kupljeno vozovnico za določen termin ne morejo na avtobus, ker je ta preprosto – poln. "V javnem prevozu imamo težave, ker se ni razmišljalo naprej. Enake težave imamo z letalskimi povezavami že desetletja – to je najslabše ocenjen element v indeksu turistične razvitosti, po katerem Slovenija tudi pada," opozarja v pogovoru za MMC Uran Maravić.

"Da ne govorim, da so kapacitete na avtocestah premajhne – ko se ustaviš na počivališču ob avtocesti, je norišnica; nimaš se kam usesti, nimaš kje jesti, pa bi lahko od teh potnikov ogromno zaslužili. In tu se vidi to pomanjkanje sistemskega razmišljanja."

Je mogoče spremeniti navade Evropejcev?

Veliko je govora o "desezonalizaciji". A dejstvo je, da ima desezonalizacijo turističnega obiska v svojih strateških dokumentih vključenih večina evropskih destinacij, a je, kot opozarja Gradišar, celostno ne bo mogoče doseči brez večjih sprememb življenjskih navad prebivalcev Evrope. Večina prebivalcev stare celine se namreč na glavne letne oddihe zaradi razporejenosti šolskih počitnic še vedno najpogosteje odpravi v poletnih mesecih.

Po zadnjih podatkih ZN-a je 54 odstotkov vseh prihodov mednarodnih obiskovalcev na svetovni ravni v Evropi, medtem ko delež svetovnega prebivalstva, ki živi v Evropi, znaša 9,1 %. Ob zaostrovanju političnih razmer v Evropi in na bližnjih območjih, ki so jih v preteklih letih tako Evropejci kot obiskovalci iz drugih svetovnih regij obiskovali v večjem številu, je pričakovati, da bo delež vseh prihodov mednarodnih obiskovalcev v Evropi vsaj v bližnji prihodnosti – še višji.

A Uran Maravić ob tem poudarja: "Kar se tiče nastanitev, je vsa Slovenija velika kot dve destinaciji v Istri skupaj. Tako da mi teh razmerij, kot jih imajo v Barceloni, nimamo. Mi imamo v Ljubljani zdaj 1:3 obiskovalca na prebivalca, tam imajo pa ena proti 30, v Benetkah celo 1:45. Tako še dolgo ne bomo v teh vodah."