To je bil odgovor na moje vprašanje, iz česa je ekipa izjemno izkušenih in strastnih dolgoletnih jadralcev, ki so konec decembra 2016 prepluli Atlantik, izdelala nadomestno krmilo, potem ko jim je pod vodo nepričakovano razpadlo brez kakršnega koli udarca ali dotika. Sreča v nesreči je bila le to, da v jadrnico ni vdirala voda. 11-članska posadka, ki je sicer uradno nastopila kot slovenska ekipa Just Pefect Yacht Charter-ja, je med plovbo tudi pisala blog.
30. Regata ARC, Cross Atlantic Rally
Med navtiki svetovno znana regata, ki ima uradni start v Las Palmasu na Kanarskih otokih, cilj pa na Santa Luciji v Karibih, znaša 2.830 navtičnih milj zračne razdalje. 11-članska posadka je do cilja preplula 3.113 navtičnih milj. Najbolj zanimiv podatek pa je ta, da so se sredi oceana morali znajti, kakor so vedeli in znali, saj se jim je že peti dan pripetila izjemno redka tehnična napaka – razpad krmila pod vodo. 2.100 navtičnih milj so tako prepluli z nadomestnim krmilom, ki so ga izdelali sami.
Že na potopisnem predavanju, ki je sledilo po vrnitvi s Karibov, kjer so si vzeli še nekaj časa za oddih, je njihova zgodba požela veliko začudenja, občudovanja in čestitk, da jim je uspelo nekaj res neverjetnega. Sandiju Fonu, ki je bil poleg Nenada Petrovčiča uradni skiper slovenske ekipe, smo zastavili nekaj vprašanj in predvsem poprosili, da predstavi zgodbo, ki si je nemara noben jadralec ne želi doživeti, se pa iz nje lahko neverjetno veliko nauči. Kot je povedal Fon, je bila na cilju prav njihova zgodba za tuje novinarje izjemno zanimiva, saj se kljub mnogo nesrečam letos nobeni barki ni pripetilo kaj tako izjemnega s povsem srečnim koncem.
Kaj se je pravzaprav zgodilo, so bile že na startu kakšne težave ali sumi o tehničnih težavah jadrnice?
Vse barke, ki se odpravljajo na takšno pot, so testirane in brezhibne. Približno 950 NM od štarta regate, pri hitrosti 12 vozlov, smer plovbe z vetrom, smo nenadoma ostali brez krmila in posledično tudi brez nadzora nad plovilom.
Barko je nekontrolirano nosilo z valovi in tokom, imeli smo ogromne težave, ker nam ni uspelo brez krmila barke obrniti v veter, da bi lahko spustili jadra. Boom (glavno jadro, op. a.) nam je dvakrat preletelo, barko je ob tem močno nagnilo. Žal se je takrat težko poškodoval Josip, ki je bil v tistem trenutku na palubi. Močno je udaril z obrazom v konzolo krmila. Poškodba je bila res grozna, zdrobljena in zlomljena ličnica, ogromno krvi. Doma ga sedaj čaka še operacija.
Ekipa si je takoj po tem dogodku porazdelila dela in naloge, tako da smo stvar prestali brez panike – in ko nam je uspelo pospraviti jadra, smo barko umirili in nemudoma dali prvo pomoč ponesrečenemu članu posadke. Del ekipe je ugotavljal tehnično težavo in vzrok nesreče, jaz pa sem prevzel komunikacijo preko VHF-a in obveščal oz. klical posadke v bližini, za pomoč, saj smo bili popolnoma nemočni. Padla je noč, ujela nas je še močna nevihta. Po dveh urah smo uspeli dobiti odzive prve barke, ki nam je brezpogojno obljubila pomoč. Do jutra se nam je pridružilo še 5 bark, ki so plule ob nas za varnost in podporo, če bi se odločili zapustiti barko. Ker nismo imeli vdora vode, smo se odločili počakati jutro, saj se v temi ni dalo storiti nič, še posebej ne pod vodo. Vseh 5 bark je na varni razdalji čakalo z nami.
Kako ste se potem znašli?
Ko smo zjutraj ugotovili, da nam je razpadlo krmilo, smo po premlevanju in improviziranju po dveh dolgih dneh na odprtem oceanu uspeli izdelati nadomestno krmilo. Krmilo smo izdelali iz dveh talnih plošč iz kuhinje, 10-metrov vrvi in nekaj plastičnih vezic. Za dodatno trdnosti smo uporabili še objemko od WC-cevi. Namestitev krmila pod vodo, je trajala več kot 8 ur, kar je zahtevalo ogromno fizičnega napora fantov, ki so opravljali podvodna dela, na dah z masko in dihalko. Ob tem bi se rad zahvalil še dvema skiperjema, Stafanu Andrenu in Frederiku Olsonu, ki sta nam nesebično priskočila na pomoč, tako da smo s skupnimi močmi izdelali krmilo, ki je zdržalo več kot 2000 milj in nas varno pripeljalo do cilja.
Kako zelo psihofizično pa je sicer naporna takšna regata? Kaj je bilo najhuje?
Za tak podvig moraš biti fizično in psihično zelo pripravljen. Jadra se v izmenah (stražah) z menjavami na 4 ure, kar pomeni, pomanjkanje spanca, to pa ti v nekaj dneh vzame ogromno energije. Psihično moraš biti pripravljen na ocean, na širino, mogočnost morja in vetra in seveda na njegove zakonitosti. Valovi so res ogromni, za strah ni časa. V takih trenutkih se pokaže složnost in moč ekipe.
Najteže pri nas je bilo takoj po nesreči, ko smo nemočni in brez možnosti usmerjanja jadrnice pluli z močjo vetra in valov. Takrat se pojavijo prvinski strahovi, tesnobe, vprašanja, ali bomo sploh preživeli. To premagati in ostati zbran in umirjen, je bil za vse nas res trenutek, ki ga ne bomo nikoli pozabili. Ko ti ocean pokaže svojo moč, ni šale.
In še nekaj besed o samem življenju na poti čez ocean: kakšna hrana, koliko vode, kako je potekalo spanje, dežuranje, strahovi?
Uff, tukaj bi lahko govoril še in še ... Nekaj sem že opisal glede spanja, organizirali smo si spanje po sistemu tople postelje, kar pomeni, da del posadke dela na palubi, del pa počiva in se regenerira. V primeru močnega vetra oz. nepredvidenih situacij pa smo bili vsi v akciji.
O hrani in pijači nekaj detajlov oziroma številk: 11-članska posadka smo v 20 dneh spili več kot 660-litrov vode in pojedli skupno več kot 250 kg hrane. Za vsakega posebej smo imeli izračun dnevne porabe kalorij in potrebnega vnosa hrane in tekočin. Čeprav smo računali, da bi potrebovali 14 dni, smo imeli zaloge za 20 dni, še sreča! Na koncu nam je zmanjkalo skoraj vsega, tako da smo zmanjšali obroke na minimum.
So imele tudi druge barke kakšne težave?
Na tako dolgi poti so tehnične težave vedno prisotne, pri nekaterih barkah bolj, pri drugih manj. Npr. strgana jadra, zlomljeni jambori, vdor vode, težave z vpetji jamborjev, težave s krmili, podvodni udarci v predmete (kontejnerje, večje živali ...), težave z elektriko in podobno.
Koliko dni ste skupno potrebovali in kakšen je bil vaš uradni rezultat?
Skupno je bilo prijavljenih 284 posadk s celega sveta (31 držav), tekmovalo se je v 10 kategorijah oziroma razredih, skupno pa kar 1307 svetovno najbolj izkušenih jadralcev. Mi smo potrebovali 20 dni, to je 6 dni dalj od pričakovanega časa. Imeli smo cilj podreti slovenski rekord, ki znaša 15 dni in eno uro, a nam zaradi tehnične težave, to žal ni uspelo. Rezultat po težavah, ki smo jih imeli sredi oceana, je za nas postal drugotnega pomena, a vseeno smo osvojili 8. mesto, v svojem tekmovalnem razredu, med 20 posadkami.
Sicer pa je bil absolutni zmagovalec superregatnik, dirkalna barka Rambler 88, ki je tudi podrl tedanji svetovni rekord. Posadka je prečkala ocean v času 8 dni 6 ur 29 minut in 15 sekund. Prejšnji rekord pa je bil za eno uro, 10 minut in 15 sekund daljši (op. a.).
Vedeti je pa seveda treba, da ima vsaka tekmovalna kategorija tudi svojevrstne in med seboj drugačne barke. To je tako kot pri avtomobilih, katrca ni formula 1 (smeh).
Bi se še kdaj, kljub tej izkušnji, odločili za podoben podvig? Še ena regata čez Atlantik? Strastnemu jadralcu to najverjetneje res predstavlja poseben izziv.
Zdaj smo še pod vtisi, vse je še preveč blizu in sveže, ampak seveda bi, saj kot ekipa še nismo povedali vsega! Pustimo se presenetiti!
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje