Omenjena klet je bila v veliki, stari leseni zgradbi, ki je že videla lepše čase.
Nekaj časa smo mencale. Tri vzhodnoevropska dekleta, oborožena le s tremi teleobjektivi – očiten znak, da smo turistke v malem, zaprašenem, napol opustelem Ridgwayu v Koloradu.
"No, bo kaj? Nočete videti, kje se delajo grammyji?"
Kaj je to, različica "strička z bomboni" za odrasle? Eh, čisto prelahka tarča smo. Sledile smo tipu nedoločljive starosti z majico Mötley Crue po stopnicah navzdol.
"Tule se brusi in zgladi gramofončke," začne svoj pohod po kleti pri prvi napravi, ki je videti kot nekaj, kar je rjavelo v garaži mojega starega ata, ne pa ključen stroj za izdelavo najbolj cenjene in zaželene nagrade v svetu glasbe.

Kljub promocijskemu letaku o podelitvi grammyjev iz leta 2002, ki je visel nad brusilcem, še vedno nismo bile prepričane, da gre za "tiste" grammyje.
Med pločevinkami piva in koledarji nagic
Klet je spominjala na malce večjo garažo, ki jo lahko najdemo v ljubljanskih socialističnih blokih: nizek strop, umazana tla, naprave, ki po vseh pravilih ne bi več smele delovati, izrazit moški pridih so ji dajali prazne pločevinke piva (Bud Light) in obledeli koledarji nagic iz kdo ve katerega leta.
Ampak Patrick, kot je bilo možaku ime, se ni pustil motiti zaradi naših nejevernih, rahlo porogljivih in od samega začetka dvomljivih pogledov. Pokazal je, kako delajo podstavke za nagrade, nam predstavil sivolasega bradatega možakarja, ki je ravno nanašal črni lazurni barvni nanos, in nas opozoril na ponesrečen primerek, ki je ležal ob strani. Da, videti je že bil kot grammy.
Delal tudi za Tarantina
Klet je zdaj dobivala nove dimenzije – tu je bil separe, kjer so posebno častno mesto zavzemale nagrade ameriške košarkarske zveze, grammyji, latinogrammyji in tista stara, originalna različica grammyja s psičkom, ki strmi v gramofon – vse izdelki delavnice Johna Billingsa.
"Tamle je raca Death Proof." Kako, prosim? "Raca Death Proof. Saj veste, Tarantino?" Patrick je pokazal na kovinsko raco, ki sta jo Quentin Tarantino in Robert Rodruguez pri Billingsu naročila za pokrov avtomobila, ki smo ga lahko videli v prvem planu njunega skupnega filmskega projekta iz leta 2007, Death Proof. "A! Ta raca! Zanimivo."
Tam je bila tudi posebna vitrina, v kateri je ležal na pol prelomljen grammy – skupaj s fotografijo Taylor Swift v trenutku, ko se ji je lani v zakulisju pripetila ta nerodnost.
"Se hočete slikati vsaka s svojim grammyjem v rokah? To si po navadi zaželijo obiskovalke," ustrežljivo vpraša Patrick. "Po navadi? Kako pogosto pa pripeljete dekleta v to klet?" vprašam. "Štiri imam še vedno zvezana v zadnji sobi."
Zdaj ni bilo več dvoma, da je prašna klet po nekem čudežu zares "vališče" grammyjev. "In kako to, da grammyje delate prav v Ridgewayu?" Zakaj pa ne, skomigne Patrick. "No, ni ravno središče sveta …" "Nekje morajo biti narejeni," odgovori.
14-urni delavnik
Na posebni steni nekje med pultom za barvanje in tisto raco so obešene fotografije mojstra Billingsa z nekaj največjimi imeni iz sveta glasbe, ki so v preteklih letih že prejela grammyje – Bob Dylan, Bruce Springsteen, Norah Jones … Od nekod se pojavi še sam Billings, baje legenda.
Delavnico je pred 33 leti prevzel kot nekdanji vajenec originalnega "grammy mana", kot pravijo Billingsu, Boba Gravesa. Možakar se je nato skupaj z delavnico preselil iz mesta angelov, kjer grammyje podeljujejo, v mali Ridgeway ob vznožju Skalnega gorovja. Na svoje delovno mesto pride ob 6. zjutraj, zapusti pa ga 14 ur pozneje.

Vsako leto se vseeno vsaj enkrat vrne v Hollywood. "Meni in fantom pošljejo VIP-vstopnice za ogled podelitve grammyjev v živo," pove ponosno. Nekako si skušam predstavljati tri možakarje, koloradske ZZ Top, na rdeči preprogi, ujete med svetlikajočo se Beyonce in sirom Paulom McCartneyjem.
"Se kdaj zgodi, da gledate podelitev in ste razočarani, ko 'vašega' grammyja prejme 'napačna oseba'?" vprašam Billingsa. "Vedno znova."
Spomnim se na steno s fotografijami. "Kdo od vseh je naredil največji vtis na vas?"
Billings dolgo časa premišljuje, nato pa odgovori, da Bonnie Raitt. "Samo zato, ker te je poljubila na lice," se zasmeji Patrick, ki že hiti k steni kazat sliko svojega mentorja z rdečelaso in prsato Bonnie.
Dobro varovana skrivnost
Kdo bo dobil njihove kipce, zvedo fantje delavnice Johna Billingsa istočasno z nami pred TV-sprejemniki. Prejemniki dobijo vzorčni kipec, ki se nato vrne v delavnico, kjer zmagovalcu izdelajo takega z vgraviranim imenom, ki ga Billings ročno dostavi Akademiji. Tri grammyje, ki nam jih je v roke potiskal Patrick, so predtem v rokah držali največji glasbeni zvezdniki zadnjih 30 let.
"Kam vas pot nese zdaj?" nas Patrick vpraša po zelo cenenem in turističnem fotografiranju z grammyji . Še enkrat opišemo naš pohod po jugozahodu ZDA, ki se konča s koncertom Kings of Leon v Salt Lake Cityju. "O! Za njih smo pa letos naredili grammyja, veste!" (Za pesem Use Somebody, op. a.) Vemo.

Ob izhodu še enkrat pogledamo leseno pročelje hiše. "Home of the grammy," ponosno razglaša precej nevpadljiva tabla nad kletjo. Lonely Planet vas bo sicer privedel do največje koruzne palače na svetu ali do skale, s katere sta se v Thelmi in Louise pognali Geena Davis in Susan Sarandon, a "Dom grammyja" je ena tistih dobro varovanih ameriških skrivnosti, na katero očitno naletiš le, če s teleobjektivom zaideš na zasebno dvorišče.