Ta majceni, 35 hektarov velik in gol, jalov otok, nekoč znan po solinah, je prehajal od beneške nadoblasti do otomanske, preden je leta 1903 znova postal del Grčije.

Kljub bogati in dolgi zgodovini Spinalonge, ki sega v antične čase, pa je otok danes najbolj znan prav po svoji koloniji gobavcev med letoma 1903 in 1957.

Na vrhuncu izbruha bolezni je kolonija štela skoraj 400 prebivalcev. Evropske kolonije gobavcev, ki so se obdržale dlje od Sinalonge, so le Tichileşti v Romuniji, Fontilles v Španiji in Talsi v Latviji.

Gobavost sicer sama po sebi ni smrtonosna, povzroča pa vidne spremembe na koži, sluznicah in živčevju.

Na začetku 19. stoletja je obstajalo veliko zmotnih predstav glede bolezni – sprva so menili, da je dedna, a so kmalu ugotovili, da gre za nalezljivo bolezen, obolele, na katere so ves čas gledali bolj kot na pošasti kot na običajne bolnike, pa pošiljali v izolacijo.

V Grčiji so za izolacijo namenili otok Spinalonga, prikladno blizu obale za transport vseh potrebščin, hkrati pa je bila namestitev bolnikov poceni, saj je bilo na otoku po odhodu muslimanskih prebivalcev veliko praznih hiš.

Na otok gobavcev pošiljali tudi zdrave

Je pa nastanitev gobavcev na otoku služila še enemu skritemu namenu – odstranitvi še zadnjih turških družin, ki so se krčevito oklepale svojih domov tudi po tem, ko je Spinalonga prešla iz turških v grške roke. A z nastanitvijo gobavcev na otoku so tudi še zadnji muslimani naglo pobrali šila in kopita.

Prvih 251 gobavcev so na Spinalongo s Krete, kjer so jih pred tem pošiljali kar v jame, prepeljali 14. decembra 1904. Po letu 1913 so postopoma selili na otok tudi bolnike iz preostale Grčije, pa tudi iz tujine.

Spinalonga je kmalu postala vir srhljivih zgodb, zlasti v prvih letih kolonije. Na otoku namreč ni bilo nobene infrastrukture, ljudi pa so poslali tja, da v nečloveških razmerah dobesedno pričakajo svojo smrt.

Poleg tega so zaradi omejenega znanja zdravnikov v tistem času številne bolnike napačno diagnosticirali in zaprli na Spinalongo z manj resnimi obolenji, kot je luskavica.

V tistem času ljudje niso vedeli, da je večina prebivalstva naravno odporna proti gobavosti in da je možnost prenosa ob osnovnih higienskih standardih v resnici zelo nizka.

Dantejeva vrata

Na Sinalongo si lahko vstopal skozi dva vhoda, pri čemer je bil tisti za gobavce predor, znan kot "Dantejeva vrata", poimenovan tako, ker bolniki niso vedeli, kaj se bo zgodilo z njimi, ko enkrat ta vrata prestopijo.

Razmere na Spinalongi so se začele spreminjati na bolje po letu 1936, ko so oblasti na otok izgnale Epaminondasa Remountakisa, mladega študenta prava iz Aten, ki se je leta boril z gobavostjo, a jo je skušal skriti.

Remountakis je na otoku ustanovil "Bratovščino bolnih s Spinalonge", da bi z njo izboljšal življenjske razmere bolnikov, čemur je posvetil svoje celotno življenje.

Spinalonga je tako dobila cesto, hiše prebeljenega pročelja, odprta je bila čistilnica, zgrajena sta bila kinodvorana in gledališče, medtem ko je na ulicah iz zvočnika, ki ga je doniral eden od bolnikov, odmevala klasična glasba.

Po nekaj časa so na otok prepeljali tudi generator, da so lahko imeli tudi zvečer razsvetljavo po ulicah.

Skupnost obolelih s Spinalonge

Počasi se je tako na otoku začela graditi skupnost, katere cilj ni bilo zgolj in samo preživetje. Ljudje so se zaljubljali in poročali, rojevali so se otroci, ki so odraščali na Sinalongi povsem neokuženi in hodili tam tudi v šolo.

Pozneje so odprli tudi kavarno in brivski salon, k maši pa so hodili v cerkev sv. Panteleimona, kjer je maševal Chrysanthos Katsoulogiannakis, duhovnik, ki se je prostovoljno priselil na otok gobavcev.

Ob odkritju prvega zdravila proti gobavosti v ZDA leta 1948 je število obolelih na otoku začelo upadati, zadnje bolnike so leta 1957 premestili v kliniko za nalezljive bolezni v Atenah, zadnji prebivalec, duhovnik, ki je v skladu z grško pravoslavno tradicijo želel počastiti umrle pet let po smrti, pa je Spinalongo zapustil leta 1962.

Turistična atrakcija

Ni pa se otok s tem rešil stigme, ki ga je spremljala še dolgo za tem, in ime otoka je še leta ostajalo tabu. Številni otoka sprva niti zapustiti niso hoteli, saj so verjeli, da jih bo stigma bolezni spremljala do konca dni in ne bodo nikdar sprejeti kot enakovredni pripadniki družbe.

Danes je Kalydron, kot so preimenovali Spinalongo, za Knososom drugo najbolj obiskano arheološko najdišče na Kreti z obiskovalci z vsega sveta, ki si pridejo ogledat tako tamkajšnjo srednjeveško trdnjavo kot tudi zapuščeno kolonijo gobavcev.

Ob pristanku na otoku vas pozdravi morbidni napis, ki vam polaga na srce, da opustite vse upanje, ko enkrat stopite nanj, medtem ko vas ob vstopu na pokopališče drugi izvesek poziva k spoštovanju do vseh duš, ki jim ni uspelo zbežati s Spinalonge.