Na Območni obrtno-podjetniški zbornici Nova Gorica so v okviru Sekcije gostincev, živilcev in turizma zastavili promocijsko akcijo svojih članov, s katero želijo promovirati lokalno vrtnino – goriški radič. Akcijo, ki je dodatna motivacija za obisk goriških restavracij, so poimenovali Mesec kuhinje z goriškim radičem.

Sukenski regut ali znamenita zimska vrtnica je zagotovo ena izmed naših najboljših lokalnih gastronomskih znamk, ki ima "od setve do berbe", kot pravijo Solkanci, dolgo pot. Če je na njivi to še navadna solata, pa se nato zgodi preobrazba.

"V hlevu oziroma v kleti ga silimo rasti okoli dva oz. tri tedne. Še prej pa ga pustimo na njivi, mi pravimo v fažah ali v razorju. Šele potem dobi tako lepo obliko in barvo. Skoraj nič od tistega, kar poberemo v njivi, ne gre potem na krožnike," nam je lani na snemanju oddaje Na lepše med čiščenjem sukenskega reguta pripovedovala ena izmed pridelovalk Teja Koršič.

Danes boste na Goriškem našli samo okoli osem družin, ki vzgajajo sukenski regut. To je namreč specialiteta, ki ima svojo ceno. Trenutno boste pri proizvajalcih zanj odšteli dobrih 15 evrov za kilogram, toda dela z njim je veliko.

"Kar devetkrat gre skozi roke, odvisno od vremenskih razmer. Od pobiranja semen, setve pa do žetve. Pogosto se ga žanje tudi trikrat, da naredi močne korenine. Najbolj zamudno pa je čiščenje radiča," razlaga Dejana Baša, koordinatorka akcije pri Obrtno-podjetniški zbornici Nova Gorica.

"Kar pa zadeva semena – vse se vzgoji doma, to je družinska tradicija. V Solkanu je tako kot v Modeni, kjer ocetna bakterija balzamičnega kisa prehaja iz roda v rod. Tako tudi seme radiča v Solkanu prehaja iz roda v rod in se ne da kar vsakomur. Prednost ima tisti, ki je iz Solkana."

Sokanski radič in akvaponika ne gresta skupaj
Sukenski regut so iz pozabe potegnili s projektom Goriški radič – od vrtnine do umetnine, ki ga je pred desetimi leti izpeljala novogoriška Turistična zveza. Čas je že bil, da se tudi v slovenskih gostilnah v zimskem času pohvalimo s solkanskim radičem, ne pa toliko z njim sorodnim, a bolj dostopnim trevižanskim. Lani je bilo povpraševanje po tem radiču tolikšno, da ga niso mogli toliko pridelati in tudi za letos so obeti odlični. Sukenski regut je ena izmed številnih vrst radiča, ki uspeva na širšem območju Vipavske doline in Goriške. Raste na poljih okrog Solkana ob reki Soči in dve slani ga morata prisiliti, da se nekoliko stisne in pripravi za siljenje v pesku, kjer se glavice oblikujejo v umetelne podobe vrtnic.

"Če bi nekdo sukenski radič gojil na vodi, pozabite na njegov okus. Gojiti ga moramo na naših poljih, kolikor nam jih je še uspelo obdržati. Naš radič in akvaponika ne gresta skupaj," slikovito pripoveduje Toni Gomišček, avtor knjižice o goriškem radiču in eden od prvoborcev za sukenski regut. "Naš radič zahteva točno določeno zemljo in ta zemlja so naplavine Soče. Tisto, kar je ta zemlja skozi milijone let nabrala v sebi, to daje karakteristiko našemu radiču. Želim si, da se polja, na katerih se radič prideluje, ne bi pozidala in da na njih ne bodo zrasle industrijske cone.”

V preteklosti je šla večina sukenskega reguta čez mejo, v Italijo. Slovenci si ga zaradi visoke cene niti niso mogli privoščiti. Doma se je jedlo tisto, kar je ostalo od čiščenja reguta. Danes pa se to spreminja, tudi na račun ozaveščanja lokalnega prebivalstva in gostincev, ki ga zadnja leta naročajo že pred sezono, da si zagotovijo svoje zaloge. Ena izmed rednih kupcev je tudi Ana Roš.

“Nam je zelo pomembno, da se v teh negotovih časih gostinci na tem širšem območju Goriške med seboj povezujejo z enotno zgodbo, da sodelujejo ravno na primeru edinstvene lokalne specialitete, kar sukenski regut nedvomno je. Smo pa skozi radič povezali tudi lokalne pridelovalce mesnin in cvetličarje. Regut ima namreč podobo vrtnice in čudovito se poda tudi v šopkih," meni Roberta Fortuna, direktorica Območno-obrtne zbornice Nova Gorica. In še zanimivost iz zgodovine –če ni bilo drugega cvetja, je radič prišel prav tudi za okrasitev portona, pripravljenega za mladoporočence. Na dan svetega Štefana, ko goduje solkanski zaščitnik, so šli možje k maši z radičem v gumbnici.

Zaščita sukenskega reguta in promocija tudi drugih vrst radiča
V prihodnje bi veljalo v pridelavo in trženje spraviti tudi druge oblike goriškega radiča – vse od črniškega radiča do drugih vrst, ki še uspevajo v Vipavski dolini. Tak primer je podolgovati radič, ki mu pravijo tudi "oslovska uha".

Svoje poglavje pa je tudi zaščita solkanskega radiča, po kateri so vse glasnejši pozivi zaradi goljufov, ki pod njegovim imenom prodajajo radič iz drugih delov države. Novogoriška Turistična zveza se je že pred dvema letoma zavzela za njegovo zaščito, a pot do realizacije je še dolga. Dobra priložnost za to bi bilo lahko leto 2025, ko bo Nova Gorica Evropska prestolnica kulture. Pobuda za to je bila namreč izražena tudi že pri italijanskih pridelovalcih, ki radič pridelujejo na istih poljih kot slovenski kmetje. Toni Gomišček pravi: "Moramo se zavedati, da je 99 odstotkov našega radiča s slovenskimi kmeti pridelanega v Italiji, ker je meja pač tako zarisana. Ena od osnov za zaščito pa je, da imaš teritorij, kjer se radič prideluje. In mi tega teritorija v Sloveniji nimamo. To bi bil lahko odličen projekt evropskega sodelovanja, zato je za nas leto 2025 tako pomembno."

V preteklosti smo bili preskromni v pohvali s solkanskim radičem. Z njim se namreč ne promovira samo Goriška, ampak cela Slovenija. In še recept za najboljši krožnik, ki so ga v Ošteriji Žogica poimenovali "sukenski regut ku more bet"? Radiču dodajte ocvirke, kuhan krompir, fižol, česen in poširano jajce.