Z dolgim pasom peščene plaže, vzdolž katere so razpostavljene "Strandkorb", pokriti pleteni naslonjači, ki varujejo blede arijske dopustnike pred soncem, vetrom in ostalimi elementi, ki jim je izpostavljen ta otok v Frizijskem otočju v Severnem morju, je Sylt videti kot eden tistih akvarelov iz 19. stoletja z angleške riviere.

Sylt, ki leži bližje Danski kot nemški celini, na njem pa se govori posebno narečje söl'ring, nekakšna mešanica danščine, nizozemščine in angleščine, ima tudi nordijski pridih, z nenehno spreminjajočim se vremenom in čudovito popoldansko svetlobo, ki prodre čez oblake po muhastem dopoldnevu in obarva vse v zlato in romantično.

Premikajoče se sipine vzdolž obale, prerasle z visoko travo in grmiči divjih syltskih vrtnic, iz katerih tukajšnje restavracije in stare mame delajo vse od marmelad do džina.

Pravljične s slamo krite hiše, ki si jih nikdar ne bi mogli privoščiti, ker so nepremičnine na Syltu najdražje v vsej Nemčiji, hortenzije na steroidih, ki obrobljajo popolno obdelane zelenice, vonj po sveže pečenih štručkah in ocvrtih miniaturnih rjavih kozicah iz Severnega morja.

Morje na Syltu je tako čisto, da tam pridelujejo ene najbolj neoporečnih ostrig v Evropi. Sylter Royal je edina farma ostrig v Nemčiji – in ena najbolj severno ležečih v Evropi.

"Ostrige veljajo za luksuzno dobrino, a pri nas nanje ne gledamo tako, ampak kot na vsak produkt trdega dela kmetov – in zaradi svoje slanosti, mineralnosti in polnega okusa najboljši odraz terroirja Sylta," razlaga lastnik Sylter Royala, ko nam v gumijastih škornjih z vodo do gležnjev odpira školjke, ki se nato vsakodnevno znajdejo na mizah petičnih gostov.

Ferrariji in Krug

To je otok elit – in za elite. Otok, kjer teče Krug v potokih, kjer so lične stare vasice preurejene v en velik skupek luksuznih butikov (celo tukajšnja izpostava Hermesa ima streho iz slame), kjer so pred butičnimi hoteli parkirani rdeči ferrariji in črni bentleyji in kjer je dovoljeno vse – dokler si to lahko privoščiš. In dokler ne omenjaš nacistične zgodovine.

Nemci so se morda že res spokorili za svojo preteklost in se na videz z njo spravili, a tema je tu še kako občutljiva in ob omembi besede na "n" bodo vaši sogovorniki vidno zmrznili.

Nihče tu ne omenja temne, neprijetne plati zgodovine. Da je otok služil kot letalsko oporišče nemške vojske, hotel "Deutscher Kaiser" kot sedež vojaškega poveljstva, da je bil Judom vstop na plaže prepovedan, komuniste pa so poslali v koncentracijska taborišča. Zadnji nacistični bunker na Syltu so porušili šele leta 1994.

A obdobje nacizma bodo na otoku zavili v nedefinirane, medle "vojne čase" – in tudi aktualne problematike se bodo izogibali kot konji s plašnicami.

Nacistični pozdravi v Ponyju

"Ta konec otoka je poleti bolj znan po zabavah, živahne zabave imamo, začenjajo se čez dan in nadaljujejo pozno v večer … Tamle čez sipino je denimo zelo priljubljeni Pony klub," razlaga zaposlena v butičnem hotelu in restavraciji z dvema Michelinovima zvezdicama, in pomigne proti desni, kjer stoji s slamo krita hiška, ki služi kot restavracija s curywurstom za 19 evrov, in nočni klub – in vse vmes.

Sorodna novica Radikalizacija Nemčije: javnost razburja posnetek premožnih mladih, ki skandirajo nacistična gesla

Zastrižem z ušesi in čakam na kakršen koli dodatni komentar o Ponyju, a ta nikdar ne pride. Klub se je znašel v središču pozornosti maja letos – in to ne kot najboljša oglaševalska kampanja za Sylt.

Po spletu se je namreč takrat razširil posnetek premožnih mladih Nemcev, ki so za binkoštni konec tedna ob glasbeni podlagi DJ Gigija D'Agostina na terasi Ponyja skandirali nacistična gesla in uprizarjali nacistični pozdrav z dvignjeno desnico.

Dva med njimi sta po objavi posnetka izgubila službo, nemško tožilstvo je proti trem ljudem sprožilo preiskavo zaradi spodbujanja sovraštva, lastniki Ponyja pa so proti celotni skupini vložili tožbo in zatrdili, da bi osebje, če bi dogajanje opazilo, takoj ukrepalo.

Pankerji nad bogataše

A to ni prvič, da se je Sylt znašel na mednarodnih medijskih naslovnicah, saj je ta dopustniški otok znan tudi po občasno nasilnih konfrontacijah med premožnimi prebivalci/obiskovalci in nemškimi pankerji, ki se zadnja tri leta vsako poletje zgrnejo nanj, da bi tako protestirali proti skrajni desnici, razkoraku med revnimi in bogatimi, ekonomskemu izključevanju ter okoljski degradaciji otoka.

Kot je pojasnila aktivistična skupina Aktion Sylt, je njen cilj spremeniti “varna zatočišča fašističnih pobiralcev subvencij, potomcev nacistov in nazadnjaških uničevalcev sveta, ki utajujejo davke” v stvar preteklosti.

Protesti so se začeli leta 2022, v času popandemičnega okrevanja, ko je Nemčija v boju proti inflaciji in s ciljem zmanjšati ogljični odtis za devet evrov uvedla mesečno vozovnico za neomejene vožnje z javnimi prevoznimi sredstvi po državi.

In skupine pankerjev in anarhistov so – na grozo premožnih in poštirkanih sezonskih prebivalcev – izkoristile priložnost za poletno "invazijo" Sylta.

Ta nekoč precej bolj odročen otok je namreč leta 1927 z izgradnjo Hindenburškega nasipa, ki je povezal otok s celino, postal znatno dostopnejši za voznike osebnih avtomobilov in potnike z vlaki.

S tem se je tudi začela spreminjati podoba Sylta, ki je naglo pridobil sloves peskovnika za višje sloje, s tem so se cene nepremičnin povzpele v nebo, zapustili pa so ga številni domačini, ki si življenja na njem preprosto niso več mogli privoščiti.

Danes otok šteje 14.000 prebivalcev in 12.500 lastnikov počitniških domov, vsako leto pa ga obišče okrog 650.000 turistov.

Sorodna novica Najdražja hiša na svetu stoji ... na Syltu

Sylt je postal tako drag, da se je danes tudi velik del domačinov, ki delajo v tamkajšnjih hotelih, restavracijah, barih in trgovinah, primoran vsakodnevno voziti v službo s celine. Tako drag, da si je ena od tamkajšnjih s slamo kritih hišk pred leti prislužila neslavni rekord "najdražje hiše na svetu".

Ostrige, rakovice in skriti vinogradi

Prav ta nevzdržna gentrifikacija je tudi eden od razlogov za proteste levih aktivistov, ki v poletnih mesecih zasedajo Sylt.

Ker oblasti prihodov aktivistov ne morejo zares preprečiti, so jim odredile posebno območje nedaleč od letališča (kjer pristajajo zasebna letala ultrabogatih), kjer lahko postavijo svoje šotore, uporabljajo kemične sanitarije in sami poskrbijo za svoje odpadke, improvizirani tabor pa morajo pospraviti do točno določenega roka v prvem tednu septembra.

Nič, kar bi preveč zmotilo popolno podobo.

Sylt je tako lahko odpraviti kot plehko destinacijo, kjer lahko zares uživa samo tisti posvečeni odstotek, ampak prav male posebnosti in njegovi manj pološčeni deli (pa naj si bodo še tako redki), so tisti, ki dajejo otoku nekaj karakterja in privlačnosti.

Ampak za to je potrebno globlje od embalaže, da pridete do neobrušenih syltskih biserov.

Eden takih je dvigovanje pasti za rake z Ingom Mansnom, zadnjim ribičem z licenco na otoku, pa eksperimentalni ekološki vinogradi s sortami, ki so preživele filoksero (trtno uš, ki je pustošila po evropskih vinogradih v 19. stoletju) in plezanje na traktor v nalivu med oseko, da bi prišli do ostrig.

Sylt so blatni zaboji starih vinskih steklenic, preraščenih s školjkami, ki so služile kot uteži za vreče z ostrigami.

Sylt so lesene barake na plaži, v katerih strežejo kadeče se lonce morskih polžkov. Sylt so stojnice s sveže pečenimi kruhki s kozicami s česnovo majonezo namesto s tartufovo emulzijo, Sylt so turbulentne plovbe s kapitanom Janom, ki na svojem ladijskem radiu vrti Funky Town, medtem ko skuša obdržati svoje plovilo pokonci v tako nemirnem morju, da se zdi, da bo Sylt vaše zadnje počivališče.

Rešilni pas je potisnjen nekje globoko pod sedeže, obvezna oprema sta steklenica džina in posoda z bomboni Haribo. Morda pa se še vseeno da najti kaj pristnega na otoku elit.