"Siga, siga." "Počasi, počasi," mi hodi po glavi že dobro poznana grška fraza, s katero vam bodo tu na otokih kar pogosto postregli, kadar vaš ritem ne bo usklajen z biološko uro Sredozemlja.

Hotel je poln, a terasa ob 8.00 še sameva, očitno so se gostje bolj privadili na grški življenjski slog, na to, da bodo mesteca najmanj do opoldneva še videti kot mesta duhov, da bodo polkna trgovin do 10. še trdno spuščena in da boste težko našli trajekt, ki bi krenil pred 9. uro.

Hotel Di Mar se zdi kot eden tistih obalnih hotelov, ki jih je turistični bum po sprostitvi protipandemičnih ukrepov malce prehitel. Belo pročelje se lušči, na egejsko modro pobarvana polkna počasi bledijo od sonca in vetra, ležalniki na zgibih rjavijo, s slamo kriti senčniki so dotrajani in luknjasti.

Kljub temu je nekaj nostalgičnega in hipnotično zasanjanega na njem, na hotelski terasi z razgledom na kristalno morsko modrino zaliva Poseidonie in od sonca prežgane mehke gričke za njo.

Stara, zapuščena vila ob prav tako dotrajanem pomolu zaznamuje konec peščene plaže. Modro-bela zastava, ki vihra v vetru, vas spomni, kje ste. Na Syrosu vas namreč nenehno preveva občutek, da ste kje na prašnem, zaspanem jugu Italije, kot da bi se vrnili desetletja v preteklost, na kuliso kakega filma Giuseppeja Tornatoreja.

Postanek na poti na bolj znane otoke

Manj je stereotipske pravljične kikladske arhitekture snežno belo ometanih hišk in kapel z živo modrimi kupolami, več je impozantnih palač, ki segajo v čase, ko je bil otok pod Beneško republiko, in neoklasičnih stavb.

Otoška prestolnica, Ernoupoli, je bila svoj čas celo osrednje pristanišče v Grčiji, pomembnejše od Pireja, še danes pa ostaja prestolnica Kikladov in prestolnica Južnega Egeja, čeprav je le redkokateri dopustnik sploh slišal za Syros.

Ultra hitri, orjaški Seajetov katamaran, ki povezuje otoke, se na Syrosu ustavi na poti na Naxos in Mikonos, prostor za prtljago v podvozju je za Syros najmanjši, zgolj en majav regal.

Maloštevilni potniki izstopijo tu, pa še to gre večinoma za tiste z nahrbtniki, medtem ko je za tiste s kovčki in šestkrat predragimi Diorjevimi torbami za na plažo cilj mondeni Mikonos, otok, kjer taverne s hišnim vinom, tzatzikijem in musakami zamenjajo butiki Louis Vuittona in magnumi Kruga.

Pocovidni turistični desant

Syros zagotovo ni bil pripravljen na desant turistov, ki so se to poletje zgrnili nad Grčijo, ozke luknjaste ceste brez oznak so občasno skoraj neprevozne s parkiranimi vozili vzdolž njih, izposojevalnice avtomobilov prazne, plaže polne, ležalniki na najbolj priljubljeni žurerski plaži vnaprej rezervirani do 20. avgusta.

"Predlagam, da pokličete, kje imajo še kak ležalnik, prav tako začnite v taverne za večerje klicati že zdaj, kar pa zadeva parkiranje v Ermoupoliju – no, vso srečo!" zdrdra Stellos iz izposojevalnice avtomobilov, ko nam izroči ključe fiata pande, potem ko ob pogledu na štiri kovčke zgroženo vpraša, ali se mislimo preseliti na otok.

V "Črni ovci", enem od številnih pristaniških lokalov z gyrosi, a ob 13. uri še povsem praznem, nam ne pustijo zasesti večjih miz. Čakajo, ali se bo kaka večja skupina potnikov s trajektov morebiti ustavila pri njih. A se nikdar ne, večje mize pa samevajo.

Sprehod v preteklost

Ermoupoli je impozantno mesto, strmo se dviga nad pristaniščem s svojimi cikcakastimi uličicami, ki vodijo do več cerkva, ki s svojimi kupolami dominirajo mestni veduti. Ena od uličic vodi mimo prodajaln z oljčnim oljem, losjoni iz oslovega mleka, sandalov po vzoru starogrških boginj in obeskov za ključe v obliki falusov proti obalni promenadi, s katere se odpira čudovit pogled na syroško prestolnico.

Le maloštevilne turiste zanese do sem, sem se hodijo kopat priletni domačini, ki si razprostrejo svoje brisače na spolzkem, z zeleno plastjo alg poraslem pomolu, po katerem štorasto stopicljajo race. Med skalami in makijami si je za modrimi lesenimi vratci improvizirano sobico uredil starejši možakar, ki v njej vrti grški disko in stare grške napeve.

Streljaj proč, v eni od ozkih uličic na poti v pristanišče, z bolj modernim, indie glasbenim naborom vabi Cantina Analogue, verjetno najimpresivnejši vinski bar v mestu, umeščen v poslopje nekdanjega skladišča z vinom z visokimi stropi, načetimi lesenimi tramovi z navitimi vrvmi ob njih, slikovito zbirko kosov iz starinarnic in z bolšjih trgov, klavirjem v kotu in skoraj tropsko džunglo rastja, ki se prepleta med mizami.

Vse je v rumenih in zelenih tonih, z zajetno vinsko karto, ki ponuja vpogled v manj znan svet kikladskih vin.

Savatiano, assyrtiko, liatiko … vina, v katerih se čutijo sonce in jod in nektarine, grozdje pritlikavih trt, ki se brez opore v nekem zelenem kaosu vijejo in prepletajo po prsti tega ognjeniškega otoka.

Med vožnjo z odprtimi okni avto polni intenziven vonj po timijanu in origanu, tako močne so dišavnice tu, ko se spuščamo proti obalni vasici Galissas, kjer je naš cilj Iliovasilema, taverna, ki podaja morda najboljši vpogled v moderno interpretacijo grške kulinarike.

Kam na najboljšo musako?

V deželi odličnih sezonskih surovin, sočnih paradižnikov, jajčevcev in paprik, kaper, fete ter oliv, fig in sardel, jagnjetine in sadja ni težko najti res odlične, pristne grške taverne.

Preproste, tradicionalne jedi, kot so musaka, ocvrte bučkine kroglice, rakci saganaki, souvlaki, skordalia (česnova pomaka), melitzanosalata (solata/pomaka iz jajčevcev), galaktoboureko (pita iz kondenziranega mleka), ki jih iz nekega razloga nobeni restavraciji višjega ranga ni uspelo preoblikovati in posodobiti v dober primer grškega t. i. fine dininga.

Vsi poskusi so se sprevrgli v bodisi nelogične s fermentacijami bogate nordijsko navdihnjene preambiciozne menije, v prežvečene, vseprisotne tuna tatakije in rakce v tempuri ali pa v preprosto trikrat dražje "pasti za turiste" na najbolj obleganih lokacijah.

Italija je imela dolgo podobno težavo – v državi, kjer je tradicionalna kuhinja vrhunska, je težko prepričati z visoko kulinariko. Massimo Bottura lahko temu pritrdi iz prve roke. A 27 let po tem, ko je odprl Osterio Francescano, ima Italija danes eno vznemirljivejših ponudb visoke kulinarike.

Kalimera, kalispera!

Na Syrosu je pravi recept odkril Kostas Bougiouris, kuharski mojster, ki se je šolal med drugim v El Celler de Can Rocca in Mugaritzu, preden je začel puščati svojo sled doma. In Iliovassilema je odličen primer tega, da se da tudi grško kulinariko povzdigniti.

Enkratna musaka. Slastna črna rižota. Solata z morskim ježkom in morskim koprom.

Perfektno spečena riba s pirejem boba in kaprami. Mlečni, janežasti ouzo za digestiv sporoča, da grška duša še ni izgubljena za konjak ali japonski viski.

A kljub tem nekim ambicioznejšim prebliskom Syros v veliki meri ostaja otok, ki še vedno pripada domačinom in grškim turistom.

"Kalimera, kalispera!" Grščine je slišati tu občutno več kot na kakem drugem kikladskem otoku. Plaže so polne grških družin, angleščina prodajalcev in natakarjev malce bolj zarjavela.

Verjetno ima prav zato Syros še malce večji šarm.