Čeprav Slovenci radi verjamemo drugače, triglavski stolp v izvirni obliki dandanes skorajda ne obstaja več. Na 2800 metrih višine so kovino skozi desetletja načele podnebne razmere, zato so dele stolpa v preteklosti že zamenjali z novimi. "Aljažev stolp je bil vedno velika znamenitost. Ljudje, ki so obiskali Triglav, so nanj plezali, se ga dotikali, dotrajal pa je tudi zaradi snega in neenakomernih gorskih temperatur," pojasnjuje Peter Mikša, planinec in zgodovinar.

Na Zavodu za varstvo kulturne dediščine poudarjajo, da je večina poškodb površinske narave. "Izstopajo praske, udrtine, luknje in rja. Bolj problematične pa so nekatere poškodbe konstrukcijske narave, ki so se intenzivneje začele pojavljati v zadnjih letih. To so deformacija volumna stolpa, krivljenje zgornjega obroča, močnejše vdrtine plašča na sidriščih mestih jeklenic," izpostavljajo na zavodu.

Zavetišče in strateška poteza
Ko je dal Jakob Aljaž leta 1895 na vrhu Triglava postaviti danes vsem dobro znani stolp, s tem ni zagotovil le zatočišča utrujenim planincem, ampak je obenem potegnil pomembno strateško potezo proti ponemčevanju, ki se je takrat širilo po celotnem slovenskem ozemlju. "Narodni boj je bil tudi v naših gorah. Če si takrat obiskal slovenske gore, si imel občutek, da si v Nemčiji. Vsi napisi so bili nemški, v gostilnah so se pogovarjali nemško, planinci so spali nemških kočah," pripoveduje Mikša.

Jakob Aljaž je odločilno potezo povlekel že nekaj mesecev pred postavitvijo stolpa, ko je aprila leta 1895 od občine Dovje v Mojstrani kupil "špico" Velikega Triglava, torej 16 kvadratnih metrov zemljišča na vrhu. Za en goldinar, kolikor je odštel za zemljišče – s to vsoto si lahko tedaj kupil, denimo, 50 jajc ali pa 10 litrov mleka – je zagotovil, da mu nihče ni mogel več preprečiti, da bi gor postavil planinsko zavetišče in s tem ohranil "slovensko lice naših gora". Aljažev stolp je bila tako prva slovenska besedna zveza v triglavskem pogorju. "Stolp je Aljaž postavil za vse Slovence in za združitev vseh Slovencev," poudarja Mikša.

Čeprav je bil Jakob Aljaž po poklicu duhovnik, na vrh Triglava ni postavil križa. "Na slovensko goro je želel postaviti samosvojo markacijo, ki si je ne bi mogli prisvojiti Nemci," razlaga Mikša in poudarja, da se je narodni boj tedaj prenesel tudi med planinska društva, ki so v gorovju prizadevala postavljati svoje koče in markacije.

Ko je leto pozneje postavil tudi prvo, tedaj še skromno, planinsko kočo na Kredarici (da jo bo postavil, se je Aljaž odločil iz kljubovanja, potem ko je bival v tedanji nemški Dežmanovi koči, kjer je v pogovoru z oskrbnikom izvedel, da če bi bila koča polna Nemcev, zanj ne bi bilo prostora, saj imajo oni prednost), je Triglav počasi postajal slovenska "romarska gora". Tudi sicer se je med Slovenci razmahnilo planinstvo, planinci pa so celo s svojimi oblačili poudarjali narodno zavest; kdor je nosil rjave ali temnozelene dokolenke, je poudarjal svoje slovenstvo, medtem ko so nemški planinci nosili izključno bele dokolenke.

Pa bo triglavski vrh brez Aljaževega stolpa še vedno tako privlačen za obiskovalce? "Aljažev stolp na vrhu Triglava ima posebno vrednost. Je najbolj prepoznaven narodni simbol z izrednim simbolnim pomenom, zato stremimo k temu, da bi bil vrh brez stolpa čim krajši čas. Po planu naj bi prenovljeni stolp vrnili na vrh že konec septembra. Obiskovalci pa lahko v vmesnem času doživijo prvinsko izkušnjo Jakoba Aljaža in njegove ekipe, ko na vrhu še ni bilo stolpa," pravijo na Zavodu za varstvo kulturne dediščine.