Peljete se čez puščavo, čez tundro in tajgo do visokih pogozdenih platojev, mimo šamanskih znamenj in oltarčkov ob poti, kjer se živopisni trakovi prepletajo v vetru, kot da bi jih obsedli duhovi. Pes, ki bolj spominja na volka, se zlovešče mota okoli lesenega totema, ovešenega z obledelimi šali in zvonci. Da lahko prestopiš prag primitivnega lesenega svetišča, moraš najprej nekaj pustiti za duhove, običajno je dovolj že bombon ali kakšen drug priboljšek.
Morda je kriv ves govor o mističnih silah, o nadnaravnih pojavih, za katere tamkajšnji prebivalci trdijo, da so jih izkusili, kadar so se uprli duhovom ali prestopili območje duhov brez priprošnje, ampak res občutite neko posebno silo in energijo tu v Republiki Tuva, v južni Sibiriji, prav na rusko-mongolski meji, kjer ne bi mogli biti bolj odmaknjeni od sveta, kot ga poznamo.
Tuva je ena najmlajših ruskih republik, Sovjetski zvezi je bila priključena leta 1944, pred osamosvojitvijo je bila nekaj časa del Mongolije in pred tem Kitajske, zgodovina prebivalstva, mehkih, poduhovljenih in toplih ljudi, pa je zaznamovana z bojem za preživetje, saj so bili budisti in lame zatirani.
Glavni religiji v tej republiki ostajata tibetanski budizem in šamanizem, imajo tudi svoj jezik in svojo glasbo, zgrajeno na hipnotičnem grlenem petju.
Da je Tuva daleč stran od vsega, ni samo občutek, ampak je ta republika dejansko najbolj odročna regija na celini, najdlje oddaljena od morja in obdana z visokimi gorami. Tuvčani so narod pastirjev in živinorejcev, tako kot se hitro spreminjajo pokrajina in pasovi, se spreminjajo tudi črede, ki jih redijo – od jakov na pogorju Altaja ter severnih jelenov v tundri in tajgi do goveda in drobnice na travnatih platojih ter kamel v puščavi.
Z nomadi in pticami ujedami
Dan preživimo z nomadi v taboru Tandi Uula, kako uro in pol vožnje od prestolnice Kizil. Spokojna tišina vlada tu, kamor seže pogled, samo neokrnjena narava, čreda ovac na paši, konji v ogradi in pogorje Altaj v daljavi.
Ob žuboreči reki, ki teče iz smeri Altaja, stoji provizorična banja (ruska savna), iz katere občasno priteče eden od možakarjev in se požene v vodo, da se ohladi. Zrak polni vonj po timijanu in divji meti.
Ptice ujede, ki ne nehajo krožiti nad vami, kot da bi čakale, kdaj se srečate s stvarnikom, biserno bele lobanje goveda v visoki travi, tihe smrti jagnjet, ki jih nomadi pokončajo pred svojimi jurtami.
Sin drži ovco za vrat, oče pa z enim natančnim kirurškim rezom z majhnim nožem zareže kožo, nato pa z žuljavo roko s suverenim gibom seže v drobovje živali in prekine dotok krvi do srca. Smrt je hitra, brez glasu in brez prelite krvi.
Drobovino odstranijo, nato pa oče žival spretno odre, pri čemer si pomaga zgolj s svojimi nohti. Uporabijo prav vsak del in kos živali, da za mrhovinarje, ki preletavajo mesto zakola in čakajo na pojedino, ne ostane nič.
Iz vampa in črevesja naredijo krvavice – babica s pisano ruto na glavi in mrkim pogledom zliva z zajemalko temno kri v črevo, brez vseh dodatkov, brez začimb in soli. Iz mesa skuhajo obaro, z njim napolnijo testene žepke in jih ocvrejo, del mesa pa popečejo z zelenjavo po mongolsko.
V rjastih loncih nad kuriščem ženske delajo svež sir, sirotko pa uporabijo za doma zvarjeno vodko, ki prav gotovo ne bi prestala nobenega HACCP-standarda.
Eden od fantov se pripelje na motorju z dolgo ribiško palico v roki in se odpravi proti sotočju. Malce oklevam, ali mu lahko sledim, potem ko nam je lokalna vodička pripovedovala, kako jo je nekoč nevidna roka grobo pahnila na tla – opozorilo duhov, ker je zašla na hrib, za katerega bi morala najprej prositi duhove za dovoljenje.
V šamanski kliniki
Vera v nevidne sile in misticizem je tam močna, šamanstvo pa vseprisotno. Tuvčani se obrnejo k šamanom po pomoč iz različnih razlogov, ampak najpogosteje takrat, ko kaj izgubijo. "Ljubljenega? Službo? Sebe?" vprašam. "Bolj kravo," mi odvrnejo. Vsekakor narod živinorejcev.
Šamani tudi pomagajo interpretirati zadnjo željo pokojnika, ljudje gredo k njim, da jih očistijo energij, da jim pomagajo pri denarju, ljubezni ali neplodnosti.
Šamanizem je tu tako velik sestavni del vsakdana, da imajo v Kizilu, mestu s 109.000 prebivalci, celo šamansko kliniko. Ta presenetljivo spominja na katero koli drugo kliniko – če bi bila ta križana z lovsko kočo iz Severnih obzorij.
Ob vhodu je seznam šamanskih zdravilcev, vsak je specialist za svoje področje, od financ do ljubezni, stene krasijo nagačeni orli in volkovi, lovilci sanj, fotografije vrhovnega šamana Rusije, obredna ogrinjala z navešenimi kostmi in suhimi ribami, lutke vudu (?), bobni in perjanice.
Za obred v našem vozilu sledimo avtomobilu s šamanko po prašni cesti, preden skrenemo s poti in se usmerimo v neznano.
Prihajajoča nevihta vrtinči prah, ki na neki točki ovija naše vozilo v nepregledni oblak, kar se ne zdi dobra popotnica za preganjanje zlih duhov.
Čiščenje energij
Pripeljemo se do točke, ki je videti, kot da bi jo naslikal impresionistični slikar – svetel brezov gaj se zlije s potokom, s krošnje nas motri orel, na jasi se v simbiozi pasejo krave in konji.
Štirje šamani se malce apatično pripravljajo na ritual, postavljajo kurišče in počasi obešajo nase vpadljiva obredna ogrinjala in pokrivala, amulete, zvončke in odrte kože lisice.
Glavni šaman ta posel opravlja že 40 let in je videti temu primerno naveličan, ko vleče svojo cigareto ob drevesu. Najmlajša članica zasedbe se je v šamanstvo komaj teden pred tem uvedla.
Ko ogenj zagori, vanj najprej pomečejo nekaj piškotkov – darov za duhove, šamanski starešina pa udari po svojem bobnu in dvigne roke proti nebu. Sedimo z razprtimi dlanmi – in čim bolj odprtega duha –, dim nam sili v nos, nebo se vse bolj temni.
Četverica kroži okoli kurišča in z obrednimi vejicami cipres, ki jih najdemo tudi na tržnici v Kizilu, kropi mleko v žerjavico, se priporoča višjim silam z grlenim petjem in nas občasno prebudi iz hipnotičnega stanja z močnim udarcem na boben.
Tu v divjini ni govora o politiki ali vojni, samo mehki, tihi ljudje, ki živijo z duhovi preteklosti in sedanjosti.
Stars Coffee namesto Starbucksa in Putin Team namesto Guccija
Kar ne pomeni, da se vojne v Rusiji čisto nič ne občuti. Čeprav se zdi, da si v Tuvi daleč od nje. In kolikor si v tajgi v ločenem svetu, toliko bolj te prizemlji moskovsko letališče. V čakalnicah pred vrati posedajo ruski vojaki v polni uniformi, 40-letniki, ki so videti bližje 60, veliko od njih na berglah in s praznim, preganjanim pogledom v očeh.
Butike zahodnih znamk je zamenjala trgovina "Putin Team Russia" s kolekcijo oblačil za šport in rekreacijo, Starbucks kavarne pa ruska različica "Stars Coffee", ki sta jo avgusta 2022 odprla restavrater Anton Pinskij in raper Timati, potem ko se je ameriška veriga skupaj s številnimi drugimi zahodnimi po ruski invaziji v Ukrajini umaknila iz države.
A kave ne morem pokusiti, ker plačilo z zahodnimi plačilnimi karticami v Rusiji ni več mogoče, še eden od povračilnih ukrepov za zahodno blokado ruskih kartic.
Na letalu za Krasnojarsk, milijonski metropoli in tretjem največjem mestu v Sibiriji, sedim ob ruskem vojaku, ki prišepa do svojega sedeža in molče obsedi v njem.
Večina vojakov, ki se borijo v Ukrajini, ne prihaja iz Moskve, ampak iz revnejših regij, saj skušajo oblasti novačiti s finančnimi spodbudami, ne pa z nepriljubljenimi rekrutacijami.
Tako so julija iz urada moskovskega župana sporočili, da bodo prebivalci Moskve, ki se prijavijo za boj v Ukrajini, od mesta prejeli predujem 1,9 milijona rubljev (20.000 evrov), vojake pa vabijo na ukrajinsko fronto tudi v ruski zaveznici Kazahstanu z oglasi, ki obljubljajo takojšnje plačilo v znesku več kot 5000 evrov.
In veliko vojakov prihaja iz Sibirije, ki jo sestavlja nekaj najrevnejših ruskih republik. Najrevnejša med njimi je prav Tuva, od koder prihaja nekdanji ruski obrambni minister Sergej Šojgu.
V Krasnojarsku na bregovih Jeniseja
Krasnojarsk se sicer zdi precej dobro situirano velemesto, eno ključnih vozlišč transsibirske železnice, mesto z borovimi gozdovi na eni strani in spomeniško zaščitenimi starimi lesenimi hišami s kot čipka izrezljanimi okni na drugi strani.
Zrak polni aromatičen vonj po borovih iglicah, mogočna reka Jenisej pa si utira pot po sredini, s svojim lenobnim tokom z mongolskih zasneženih vršacev proti Arktičnemu oceanu na severu.
Mesto je bilo ustanovljeno v 17. stoletju kot ruska mejna utrdba, v 19. stoletju pa je zlata mrzlica, primerljiva s tisto v Kaliforniji in Jukonu, privabila na tisoče zlatokopov. In ti kraji še danes dajejo podoben občutek "zadnje meje".
Elegantne restavracije strežejo pečene jesetre, utopljene v vodki, orjaške rakovice s še bolj odročne Kamčatke ter svetlikajoče se bisere ribjih iker vseh odtenkov jantarne, koralno rdeče in ognjeno oranžne.
V stari pokriti tržnici se živordeče barve najsočnejših in sladkih paradižnikov iz Uzbekistana ujemajo s koščki prekajenega divjega lososa, branjevci pa ti drug čez drugega podajajo vzorce visokogorskega medu z Altaja, dimljenih mesnin iz losa in severnega jelena, storžkov pinij v sladkorju, 80-odstotnega alkohola v plastičnih kozarčkih in vsega, kar se da vložiti, okisati in fermentirati.
Tetovirani kapitani rečnih ladij in babuške, ob 1. avgustu, dnevu spomina na ruske vojake, padle v prvi svetovni vojni, oblečene v snežno bele čipkaste kostime, oklepajoč se svojih torbic, sprehajoč se mimo rdečih oglasnih panojev s podobo Lenina, ki kaže s prstom proti turistični ladjici, imenovani Tovariš.
Pa spokojni nasmeški mladoporočencev pod arkadami poslopja rečnega terminala in vojak, ki se z zamišljenim pogledom oklepa steklenice piva, ki ga počasi žuli na mirni plovbi na Tovarišu, pomešan med družinami, pari in maloštevilnimi turisti.
Transsibirska železnica sopiha čez most in proti Vladivostoku na Daljnem vzhodu, prek tundre in tajge te odročne pokrajine, štiri časovne pasove oddaljene od Moskve.
Iskanje bližnjic med sankcijami in blokadami
Razen vojakov po letališčih in občasnih transparentov, ki hrabrijo "pogumne heroje", bi kot obiskovalci težko razbrali, da je Rusija država v vojni.
Rusi nikdar niso sloveli kot najbolj odprti in zgovorni, ko je šlo za politične zadeve, a vseeno se ob šilcu vodke malce bolj odprejo in številni so kritični tako do vojne kot do Putina, tožijo pa tudi nad pomanjkanjem (moške) delovne sile, ker je šlo toliko njihovih mož, zlasti tu, v Sibiriji, v vojno.
Nekateri bolj kritični do oblasti dvomijo o poštenosti volitev in opozarjajo na to, kaj se zgodi z opozicijo, spet drugi opozarjajo na dvoličnost Zahoda, ko gre za sankcioniranje držav agresork.
So se pa vsi v teh dveh letih in pol vojne prav dobro naučili manevrirati v sistemu sankcij, blokad in zatemnitev. Potem ko so ruske oblasti marca 2022 zaradi "skrajnih dejavnosti" prepovedale Facebook in Instagram, Rusi do omrežij zdaj dostopajo z VPN-povezavo.
Med njimi celo žena poslanca, ki je prepoved družbenih omrežij Mete predlagal, Polja Poljakova, ki se nikakor noče odreči svojemu statusu vplivnice. "Z ženo imava različne poglede. Res sem jo skušal večkrat prepričati, da preide z Instagrama na VK, ampak za zdaj neuspešno. Sicer sem večkrat poudaril, da sama uporaba Instagrama ni kršenje zakona, vseeno pa osebno zagotovo nisem presrečen, da ga še kar uporablja," je priznal poslanec Aleksandr Hinštejn.
Namesto McDonald'sa imajo zdaj verigo Vkusno & točka (Okusno & pika), za katero pravijo, da je dejansko boljša od izvirnika, saj uporabljajo kakovostne, manj predelane lokalne sestavine, blokado kreditnih kartic pa so rešili s plačevanjem s telefonom, mi razlaga Ekaterina, ki dela kot prevajalka.
"Da se. Vse se da. In naučili smo se živeti s tem. Ampak vseeno nočemo biti izolirani od sveta. In vojna nas je izolirala," pripomni tiho.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje